SiolNET. Novice Siol +
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Matjaž Hanžek: Janša me je vabil v svojo stranko

2

termometer

Zmaga na volitvah, izstop iz Nata, prebujenje speče Slovenije. Drzne napovedi Matjaža Hanžka, predsednika nove stranke, ki bo v politično realnost trčila že na volitvah 4. decembra.

Matjaža Hanžka velikokrat niso jemali resno. Tudi leta 2001, ko parlament ni mogel izvoliti varuha človekovih pravic in se je za to funkcijo predlagal sam. Uspel je dobiti potrebno dvotretjinsko podporo v parlamentu, tudi glasove opozicijske SDS Janeza Janše. Tokrat mnogi dvomijo, da lahko s stranko TRS uspe v pravi politiki. Če mu bo uspelo, bo to velik uspeh glede na za povprečnega volivca radikalna stališča. Kot sta recimo demilitarizacija Slovenije in nasprotovanje varčevanju, ki je mantra vseh strank. Hanžek, letnik 1949, ki ima za seboj revolucionarno mladost, nam je povedal, zakaj spoštuje tistega, ki ga zdaj ne ceni skoraj nihče. Boruta Pahorja. Namesto da bi kritiziral Janeza Janšo, je povedal, kako je bilo videti njegovo snubljenje Hanžka, da bi vstopil v politiko. Izvedeli smo, zakaj se je znani kirurg Erik Brecelj kljub članstvu v iniciativnem odboru gibanja TRS umaknil v ozadje, ali bi se Hanžek z Zoranom Jankovićem povezal v politični zakon iz razuma in zakaj naj bi povprečni volivec volil stranko TRS.

Stranka za trajnostni razvoj Slovenije (TRS) bo politično krilo gibanja TRS. To me spominja na irski Sinn Fein. V enem od intervjujev ste dejali, da ste za zdaj še legalisti. Koliko militantnega jezika bo v vaših političnih nastopih?

To so malo šaljive primerjave. V šali rečem, da upam, da ne bo treba narediti še enega krila. Militantnega jezika ne bo. Smo legalisti in za spoštovanje zakonov. Seveda vemo, da so številni zakoni napačni in krivični. A moramo jih spoštovati, ker je spoštovanje zakonov osnovna paradigma pravne države. Prizadevali pa si bomo za njihovo spremembo. Če pa bo padla kakšna militantna beseda, bo v bolj humornem smislu, kot je ta primerjava z IRA.

Zavzemate se za vizijo demilitarizirane Slovenije. Koliko je to v zdajšnjih razmerah realno? Sprašujem tudi zato, ker mnogi menijo, da je tudi ideja TRS-a odmaknjena od realnosti.

V zgodovini se je velikokrat zgodilo, da so bile stvari, za katere so najprej mislili, da so nerealne, v resnici bolj realne od tistega, kar je obstajalo. Ljudje imamo včasih zelo omejeno obzorje in vidimo le tisto, kar nam kažejo kot resnično, vse drugo pa naj bi bilo izmišljeno. Že v osemdesetih letih je bilo v Sloveniji zelo močno mirovno gibanje, morda so bili pristaši demilitarizacije celo v večini. Potem se je seveda obrnilo v drugo smer.

Tankov ne potrebujemo, nakup patrij je bil metanje denarja stran in je zelo verjetno namenjen sodelovanju v imperialnih vojnah. Slovenija se je v zadnjem stoletju dvakrat osvobodila. Nikoli ni zmagovala s težkim orožjem, ampak z ljudmi, ki so bili predani ideji svobode, demokracije in človekovih pravic. Največja moč je v ljudeh.

Sem za takojšnji izstop iz Nata, ne vem, zakaj ga potrebujemo. To je institucija, ki ukazuje, koliko denarja moraš dati za orožje, da se lahko okoriščajo trgovci s smrtjo.

So današnje razmere podobne tistim v osemdesetih, ko smo imeli politično elito in civilna gibanja, ki so jo skušala spodnesti?

Žal so se tista gibanja s tranzicijo porazgubila. Večina mojih starih znancev in prijateljev, ki smo bili, malo v narekovajih, malo pa tudi zares, disidenti, se je začela ukvarjati s politiko. Tega sem bil vesel, ampak ta politika se je sfižila.

Morda boste tudi vi soočeni s to nevarnostjo. Kako se ji boste izognili?

Tisti, ki smo pognali ta voz, ne moremo prav dolgo ostati v politiki. Večina bi se v preteklosti lahko politično udejstvovala, pa nas to ni posebej zanimalo. Tudi zato smo zdaj oblikovali določene zavore, recimo razlikovanje med gibanjem TRS in njegovim podaljškom, stranko.

Gibanje združuje ideje, jih nadgrajuje in strokovno oplaja in se pogovarja z ljudmi, stranka pa prenaša te ideje, za katere smo prepričani, da so ideje večine državljanov Slovenije. Ta povezanost je močan dejavnik in tako bo civilna sfera nadzorovala svoje politično krilo.

A v tej umazani politični realnosti bo treba, če boste hoteli kaj spremeniti, sklepati kompromise in koalicije z obstoječo politično elito.

Naš osnovni namen je prebuditi spečo Slovenijo. Tiste ljudi, ki so se naveličali politike, ki sovražijo politike. Zavedati se morajo, da če bodo pasivni, bo šlo samo navzdol. To je prvi korak in mislim, da smo ga že začeli uresničevati. Drugi korak je naša etična zaveza. Imamo natančno zapisane stvari, za katere se borimo. Kompromise bomo sklepali le do mej, ki nam jim dopuščajo naše etične zaveze.

Sicer bom rajši močna opozicija, ki lahko predlaga zakone in javno nastopa. Kot stranka imamo več možnosti, kot če bi ostali le gibanje. Morda se bomo pogovarjali o časovnem razporedu, kdaj kakšno stvar narediti. Nikakor pa ne bomo na račun tega, da bomo nekaj uredili, nekaj drugega opustili.

Nimamo kakšne posebne želje biti v vladi. Bojim se celo, da ni stranke, s katero bi lahko šli v vlado. Skoraj z vsako stranko imamo stične točke, a tudi mnogo takšnih, v katerih se ne ujemamo. Polovičarsko ne bomo delali.

Zakaj bi povprečni volivec volil TRS? Volivci se odločajo tudi na osnovi konkretnih obljub.

Imamo kar nekaj konkretnih projektov za pospešitev razvoja Slovenije. Govorim o razvoju, ne o ekonomski rasti. Ne morem jih še razkrivati, ker smo ugotovili, da nam nekatere stranke kradejo ideje. Zato konkretno ne bomo govorili, dokler to ne bo nujno potrebno.

Ne poznam stranke, ki ne bi govorila o rezanju potrošnje. To je tudi grška zgodba. To pelje v pekel, ker pomeni zmanjšanje BDP in relativno še večji dolg. Imamo konkretne predloge, kako povečati blaginjo preko zaposlitve. Največja sramota je, da je prva delovna izkušnja mladih po šolanju brezposelnost.

Ne nazadnje pa gre tudi za imena, ki stojimo za gibanjem in stranko. Mogoče bo zvenelo malo čudno, ampak kar nekaj nas je od nekdanjih vlad dobivalo ponudbe za visoke državne funkcije, pa jih nismo sprejeli, preprosto zato, ker smo želeli delati na strokovnem področju, ki ga obvladamo.

Eni glavnih krivcev za zdajšnjo krizo so bančniki. Podpredsednica TRS-a je bančnica Hermina Krt. V čem je drugačna? Zakaj bi verjeli njej?

Ona ni sodelovala pri sumljivih bančnih transakcijah, ni lastnica ali šefica kakšne velike banke, ima drugačne ideje in zaveze. Cele dneve in noči svojega prostega časa namenja stvarem, ki jih drugi v TRS-u ne obvladamo.

Treba je nediskriminatorno ločiti človeka od nekega poklica. Tudi politika kot poklic ni kriva, da jo vsi sovražijo. Če bi politiki bolj korektno delali, ne bi bilo tako.

Zdravnik Erik Brecelj je tudi med vami, ampak je nekako v ozadju. Zakaj?

Zelo odkrit bom, ker smo rekli, da je transparentnost naše osnovno načelo. Erik je počasi ugotovil, da je grozljivo naporno delati politiko in biti odličen kirurg. Poleg tega so se v nekaterih medijih že pojavili teksti o tem, da nekateri naše stranke ne bodo volili, ker je Erik Brecelj preveč dober kirurg, da bi postal slab politik.

Slabo je dobrega profesionalca na nekem področju spremeniti v politika, čeprav bi bil dober politik, še posebej na področjih, ki so izjemno kadrovsko podhranjena. Dobrih kirurgov je premalo. Tako se je Erik počasi umaknil bolj na stranski tir in se odpovedal večjemu angažiranju v stranki in gibanju prav zaradi te dvojnosti.

Kaj pomenijo besede, "na volitvah bomo zmagali"? Marsikdo bo rekel, "tile niso resni, niso realni"?

To mi je dejalo veliko prijateljev, sovražnikov manj, ker so bili veseli,da sem to dejal. Na zmago lahko gledamo zelo različno. Lahko tako, da bomo imeli največ glasov v državi in prevzeli oblast v katastrofalnih razmerah in da bomo kmalu ugotovili, da smo v resnici poraženci.

Imamo različne cilje. Prvi je mobilizacija ljudi k aktivnemu državljanstvu. V Sloveniji imamo čudno mešanico hudega kritiziranja in izjemne pasivnosti. Ljudje pravijo, vse je zanič, tudi tisto, kar niti ni zanič, ampak naredil pa ne bom nič. To bi radi spremenili.

Prva zmaga bo, če bomo vsaj del prej apatičnega volilnega telesa pripeljali na volitve. Druga zmaga bo, če bomo prišli v parlament, ker se že dolgo kakšni zunajparlamentarni stranki ni uspelo prebiti v DZ. Če bomo prišli v parlament, stranko pa smo ustanovili slaba dva meseca pred volitvami, je to že tretja zmaga.

Kaj pa bi bil poraz?

Poraz bi bil, če bi uspeli prepričati tako malo volivcev, da ne bi prišli v DZ.

Kateri poslanci so vam obljubljali pomoč pri kandidiranju na volitvah?

Tega pa ne bom povedal.

Kljub transparentnosti, ki jo zagovarjate?

To so bili zasebni pogovori. Z menoj se ni pogovarjal nihče, so se pa z drugimi. Ne vem, ali so bile to resne ali neresne ponudbe.

Ste jih razumeli kot dobronamerne?

Upam, da so bile. Vsekakor, tisti, ki so že dolgo časa hodili sem in tja po parlamentu, za zdaj k nam ne sodijo.

Smo pa dobili tudi množico dobrih idej in pomoči, tudi od nekdanjih funkcionarjev in različnih strokovnjakov, ki so nam ponudili pomoč brez kakršnegakoli trgovanja. Ne želijo se vključiti v stranko, verjamejo pa, da smo tisti, ki jim lahko ponudijo svoje strokovne usluge, ki so jih morda že prej ponujali državi ali strankam, pa so jih z veseljem sprejeli in spravili v predal.

V Mladini sem prebral, da bi se lahko z Zoranom Jankovićem povezali v zakon iz razuma.

No, lahko bi se, a za to ne vidim kakšne potrebe. Mi delamo na svojem programu. Nas ne zanima toliko, ali bomo dobili štiri, šest, osem ali pa 60+ odstotkov v parlamentu, ampak da čim bolje uspemo z našim konceptom. Ne bi se povezovali z nikomer, ki nima skoraj enakega koncepta. Za gospoda Jankovića pa niti nimam pojma, kakšen koncept ima, saj ga še ni predstavil. Tudi še ni povedal, ali bo kandidiral.

Njegov koncept je učinkovitost, menedžerski pristop.

Menedžerstvo je sicer potrebno, učinkovitost tudi, a ne na račun neplačanih delavcev, podizvajalcev, prevelikega zadolževanja. To je v nasprotju s pravno in socialno državo ter trajnostim razvojem. Če je učinkovitost to, da bodo ljudje dobili dobre in pravočasno izplačane plače, če bodo plačani prispevki, potem nimam nič proti.

Gospoda Janeza Janšo in Boruta Pahorja poznate. Kako bi ju ocenili?

V stranki smo se dogovorili, da ne bomo napadali nobene druge stranke, naj se spopadajo med seboj. Ne bomo stopili na nobeno stran, podpirali bomo dobre projekte, tako da ne bi želel kritizirati.

Z Janezom Janšo se poznam iz osemdesetih let, nekajkrat sva sodelovala. Bila sva v Ženevi, kjer sva vsak na svoj način ovajala nekdanjo državo pri Združenih narodih. Jaz zaradi kršitev človekovih pravic na Kosovu, on zaradi razmer v Ljubljani.

Da bo bolj veselo, pa lahko povem anekdoto, na katero sem pozabil, pa me je nanjo spomnila moja hčerka po ustanovitvi naše stranke. Dejala je, da sem mož beseda, ker sva se pred davnimi leti srečala z Janšo na cesti in me je vprašal, kdaj bom šel v njegovo stranko. Odgovoril sem, da nikoli ne bom šel ne v njegovo ne v katero drugo in da če bom šel v kakšno, bo to tista, ki jo bom ustanovil sam.

Boruta Pahorja poznam slabše, je mlajši. Mislim pa, da je zelo odprt, zelo demokratičen, predvsem pa ga spoštujem zato, ker ni zamerljiv. V obraz in javno mu lahko poveš, kaj si o njem misliš, pa ne bo zaradi tega nobene zamere. Nekajkrat sem bil do njega tako neljubezniv, da bi bil še sam zelo jezen, če bi mi nekdo rekel kaj takega. Ko pa sva se zatem srečala, me je na cesti pozdravil in vprašal, kako sem.

Potem ste eden redkih, ki v teh časih najde kakšno dobro besedo za Boruta Pahorja.

Uživam kritizirati ljudi, ki so močni, ki so na oblasti, ki imajo moč in če seveda delajo napake. Ko človeka odstavijo, pa ne vem, zakaj bi še jaz skakal po truplu in ven vlekel lumparije. To se mi zdi neetično, umazano in vredno samo strahopetcev, ki si ne upajo napadati takrat, ko je za to čas. Gobec stegujem takrat, ko je nekdo na oblasti. Ko ni na oblasti, ne vem, zakaj bi ga tolkel dol.

Morda je kakšno upanje za vašo politično opcijo tudi zaradi odmevnih dogajanj v svetu, kot sta uspeh piratske stranke v Nemčiji in okupacija Wall Streeta. Kako vidite ta dogajanja?

Fino. Ta upor sicer ni nekaj novega, podobno se je dogajalo v šestdesetih letih. Leta 1968 sem v Milanu sodeloval pri zasedbi univerze, ko sem obiskal tamkajšnje prijatelje, ki so bežali pred fašisti, ki so z verigami tepli vsakega, ki je bil malo drugačen. Hoteli so obračunati tudi z mano, ker sem bil iz Jugoslavije in so rekli, da sem komunist. V Ženevi pa sem srečal ameriške študente. Zdajšnje gibanje v ZDA je seveda drugačno kot tedanja, a ideja je ista – upor proti nesmiselnosti kopičenja bogastva, izključevanju, uničevanju okolja.

A New York in Wall Street težko primerjamo z Ljubljano, tam je središče bančnega sveta, razmere v ZDA so radikalnejše kot v Sloveniji. V Nemčiji pa je že vrednostni sistem drugačen, Berlin je nekaj čisto drugega kot Ljubljana. Imamo pa vseeno veliko skupnega.

Bi pa vas dopolnil. Ni samo upanje, velika realnost je, da bomo z našo stranko v Sloveniji uspeli.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin