Matic Munc: Centri za socialno delo so nepotrebni, zato jih bomo izrinili

Pa lanska izjemna osebnost leta, kolumnist, avtor knjige Nemoč nasilja, moč nenasilja; trn v peti je tako ministru Ivanu Svetliku, policistom, tožilcem in sodnikom kot tudi svojim nekdanjim kolegom s centrov za socialno delo. Še več, v intervjuju za SiOL napoveduje, da bo v petih letih izrinil centre za socialno delo. Ministru Ivanu Svetliku že nekaj časa dihate za ovratnik in štejete dneve od dane obljube glede nadzora centrov za socialno delo. Kateri dan je danes? Štetje dni se je izteklo, ker je bilo iz rezultatov mogoče razbrati, da nima več nobenega smisla. Pač, obljubo so požrli. Rekli so, da bodo v tej konkretni zadevi, torej rezultate skrbniških zadev, objavili do začetka leta. Po mojem štetju je začetek leta 2011 že krepko mimo, smo že konec februarja. Tako da so to obljubo pač snedli.

In kaj zdaj?

Delno pred koncem zbiranja vseh poročil o skrbniških zadevah je postalo jasno, da trditev ministra, da je šišenski primer osamljen, ni resnična. Nepravilnosti je veliko več. Sem pa prepričan, da takšne vrste nadzor – administrativen, ko center pošlje poročilo − kot so se ga lotili, ne bo odkril vseh nepravilnosti. Izkušnje kažejo, da so poročila lahko precej prikrojena. Logika nam govori, da če vem, da sem nekaj storil narobe, dvomim o tem, da sem toliko neumen, da bi v poročilo zapisal vse svoje napake in se namočil. Že zato je to balonček za javnost.

Ne strinjate se tudi z nekaterimi stvarmi iz predloga o novem družinskem zakoniku …

Tega ne bi rekel. Pravzaprav se vsebinsko nisem preveč poglabljal v družinski zakonik, bolj malo sem komentiral. Veliko raje bi videl, da bi ga sprejeli kljub napakam, ki jih ima. In sicer zato, ker v pravnem smislu pomeni veliko spremembo od obstoječega zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je absolutno neustrezen. Kar pomeni, da je treba zamisel oblasti, da se loti družinskega zakonika, pohvaliti. Prav velikih napak v družinskem zakoniku nisem videl, vidim pa, da je debata javnosti in civilnih iniciativ zavila v popolnoma napačno smer. Vse skupaj se je zakuhalo okoli nesrečnih členov glede posvojitev istospolnih partnerjev in seveda si zdaj nekdo nabira politične točke. Spregledujejo pa, da bi bil s stališča pravnih norm to velikanski korak naprej. Če pogledamo v sosednjo Hrvaško, ki ima odličen družinski zakonik, capljamo za njimi. Imamo stvar, staro že 30 let, ki jo je povozil čas.

V mislih sem imela področje rejništva, v zvezi s tem ste se veliko oglašali. Ena od izjav je temeljila na tem, da bi ga bilo treba odpraviti. Zakaj tako menite?

Predlog družinskega zakonika se ureditvi rejništva izogiba in ga prepušča zakonu o izvajanju rejniške dejavnosti. Torej tja deloma posega, vendar ne vsebinsko. Težava je, da je rejništvo v Sloveniji zavoženo. Eno je to, da so nekateri otroci, ki so nameščeni v rejništvo, po domače lahko rečem, tam po brezvezni formi in nihče ne zna argumentirati, zakaj so v rejništvu. Druga težava je nadzor nad izvajanjem rejništva, ki je izrazito šibek ali pa celo neustrezen in nestrokoven. Tretji razlog je področje podpore izvorni družini, ker se od trenutka, ko je otrok oddan, z družino ne ukvarja nihče. Največja težava pa so sami rejniki. Grdo je posploševati, ampak prejšnji teden sem bil na obisku in se spopadel z rejnico, ki je na neposredno vprašanje, kakšna se njej zdi ustrezna vzgojna metoda, mirno rekla, da je otroke treba po riti. To so ljudje, ki jih plačuje ministrstvo. To so glavni očitki in mislim bi bilo treba, da če bo šlo tako naprej, razmisliti o ukinitvi.

Zelo aktivno ste se vključili v tako imenovano kampanjo primera koroške deklice. Zakaj ste se tako angažirali?

V zgodbi gre za to, da je oče deklice moja stranka že dve leti. Težava tega primera je, da je šlo za eklatantno nasilje ves čas, odkar vem za to, in za slab odziv uradnih organov. Mi imamo namen skozi mesece odkrivati veliko različnih žarišč iste prakse in lahko ste vi prvi, ki vam povem: zamisel je, da centre resnično izrinemo. V nekaj letih imamo namen z ljudmi, ki bodo v mreži svetovalcev, dokazati, da je CSD v Sloveniji popolnoma nepotreben. Oziroma so centri potrebni samo za izračun socialnih transferjev, to je vse. Za preostalo svetovalno delo so nestrokovni. To je eden od primerov, ki to jasno kaže, seveda pa ni edini. Toliko javnega prizadevanja je več tudi, ker je stvar akutna.

Znani ste tudi kot zagovornih otrokovih pravic, zato me zanima, kdaj je treba otroku verjeti oziroma ali lahko dokažemo, da laže?

Zdravorazumski pogled na to, da majhni otroci niso sposobni namerno lagati, drži. Žal mi je, da se moji strokovni kolegi z višjimi specializacijami ne pojavijo v javnosti in enkrat končno povedo, kaj pravi stroka. Tako majhni otroci niso sposobni lagati. Otrok lahko prikraja resnico pri višji starosti. Drugo pa je, da njegov miselni proces ne omogoča tega, da bi takšne zgodbe ohranjal dolgo časa. Gre tudi za to, da moramo otroku verjeti a priori, lahko pa njegove izjave seveda postavljamo na tehtnico, kako stvari dojemajo skozi svoje oči. Vendar je trditev, ki je izjemno razširjena in škodljiva, da otroci angro lažejo, nepravična in bi lahko imela katastrofalne posledice.

Zaradi grajanja policijskega dela, prepletenosti organov na Koroškem ste si prislužili grožnjo, da vas bodo ovadili.

Menda pripravljajo ovadbo. Take so neuradne informacije. Videti je, da je tako velika inštitucija, kot je slovenska policija, nasprotuje 39. členu ustave RS, ki omogoča svobodo govora. Seveda moram povedati, da te izjave v zvezi s policijo niso uperjene proti slovenski policiji na splošno, ker posamezniki in nekatere sindikalne institucije kažejo podporo. To pomeni, da pošteni policisti natančno vedo, kaj se pri njih dogaja, in to zadevo podpirajo. Ne nazadnje pa to ni kakšen preobrat, še vedno delam s policisti in to z velikim veseljem, zdi se mi ena od najbolj kakovostnih služb v Sloveniji, sploh ljudje, ki delajo na terenu, torej kriminalisti ali uniformirani policisti. Gre za majhen del ljudi z velikim vplivom, ki so sistematično, kar bomo javnosti tudi dokazali z več primeri, delali po principu, ki je nekorekten. Resnično bo dokaznega materiala toliko, da se ne bodo mogli izmakniti. Zagotavljam. Naj delajo, kar hočejo, dobro vedo, kaj so zagrešili. Upam, da bo naš pravni sistem toliko pošten, da bo prepoznal, da je bilo to nekorektno delo v škodo državljanov.

Pred časom ste ovadili svoji dve kolegici, socialni delavki, tožilstvo je ovadbo ovrglo.

Ne, cele ovadbe ne, policija je poslala poročilo. Še vedno je na polici, ker nisem imel časa, da bi se vanjo poglobil. Policist, ki je zadevo vodil, me je zavajal, da bo spisal ovadbo. No, on ni spisal ovadbe, raje je napisal to slavno poročilo, da ni bilo sumov kaznivih dejanj. Zapisnik, v katerem kolegici zatrjujeta, da rejnica pretepa rejenca, je podpisan, verificiran, a nič od tega. Kar pomeni, da je kršen zakon o preprečevanju nasilja v družini, po kazenskem zakoniku opustitev ovadbe. In če je konkretni kriminalist presodil, da ni kaznivega dejanja, se bo moral zagovarjati.

Če se ne motim, lahko tožilstvo ne glede na poročilo ukrepa oziroma odloča samo.

Še nikoli ni. To mi je direktor policije Janko Goršek na štiri oči jasno zatrdil, tudi on pravi, da ta teoretična možnost obstaja, a glej ga zlomka, v RS v 20 je še nikoli ni nihče izkoristil. Seveda pa obstaja. Je enkraten zasilni izhod, ampak nehajmo si metati pesek v oči. Govorim o tovrstnih kaznivih dejanjih, verjamem, da se mogoče za kakšna druga kazniva dejanja tožilstvo odloči po presoji, ampak za tovrstna, s področja kršenja dolžnosti javnega uslužbenca, nevestnega dela, opustitve ovadbe, prekoračitev pooblastil – ne, tukaj še ni bilo ovadbe. Morala bi biti. Videli bomo, zakaj je ni bilo.

V svetovalnici Akcija od lani zaposlujete zagovornico socialnega varstva. Kaj natančno to pomeni, kaj zagovarja?

To dela moja žena, zaposlena je prek projekta, ki ga je sofinanciral evropski socialni svet. Prijavili smo ga na zavodu za zaposlovanje kot inovativni projekt, saj tega v Sloveniji v takšni obliki ne opravlja nihče. Gre za zagovorništvo v socialnem varstvu: za spremstvo ljudi, ki potrebujejo osebno spremljanje, ko gredo urejat stvari na različne ustanove; pripravo in analizo dokumentov, ki jih dobijo od inštitucij, ker ljudje odločb, sklepov oziroma te papirologije s centrov in sodišč ne znajo brati; pripravo strategij, kako naprej, in pa mreženje z vladnimi in nevladnimi organizacijami. Projekt se bo nadaljeval tako, da bomo ustanovili 11 podružnic po regijah po vsej Sloveniji z izobraževanjem vseh svetovalcev, to je tudi projekt, s katerim nameravamo v petih letih izriniti centre za socialno delo. In nam bo tudi uspelo, saj se ljudje že zdaj odzivajo.

Če se navežem na vašo knjigo Nemoč nasilja, moč nenasilja, ugotavljate, da je v Sloveniji absolutno preveč nasilja. Na katerih področjih?

To je težko: izhodišče je družina, sicer pa v šoli, med otroki, vrstniki. Smo pasivno agresiven narod in stvari, ki jih poslušamo v državnem zboru, so zame krovni znak. Govorica, ki jo dopuščamo in je znak naših predstavnikov – sploh ni treba dlje.

Je to posledica pretiranega uživanja alkohola ali pa smo tudi sicer nasilni?

Alkohol je v Sloveniji zelo hud sprožilec, o njem pa se praktično sploh ne pogovarjamo več. Vsaj tako aktivno ne, kot smo se v obdobju dr. Ruglja, ne glede na to, kaj si mislimo o njegovih javnih izjavah. Najhuje je, da ljudje naše generacije menijo, da lahko doma otroka "žvajzneš, koliko hočeš, ker je mene foter mlatil in z mano ni nič narobe, in kdo bo zdaj meni govoril, da ne smem usekati otroka". To je fizična raven, psihičnega nasilja pa je toliko, da ga malokdo sploh prepozna. Čustveno izsiljevanje, ki je v kulturi mater pri nas tako čudovito. Ta agresivnost je zelo prisotna: če boš priden, te bom imela rada …

Po verskem prepričanju ste budist.

Recimo da, čeprav ne povsem. Pravzaprav sem simpatizer, nisem sprejel zaobljub.

Kako združujete vrednote budizma z našim življenjem tukaj?

To je zame predvsem zelo močen filozofski sistem, ki najbolje pojasnjuje, kar se nama dogaja zdaj. In sicer zaradi zakona vzroka in posledice. Mislim, da je moja lastna odgovornost za to, kar počnem, veliko boljša, kot da jo prepustimo nekomu tretjemu. Kar naredim danes, ima posledice zame, za vas ali drugega jutri in naprej. To je filozofska zgodba, ki me tako zaposluje, da jo znam vpeljati tudi v svoje strokovno delo. Rečemo lahko vrednote, čeprav je to obrabljena beseda. Ta filozofija mi zelo dobro pojasnjuje svet, najino poslanstvo, zakaj sva za to mizo. Sicer pa nisem v kongregaciji, nimam zaobljub, a se dojemam kot simpatizerja in podpornika.