Lukašenkovo potovanje

Čeprav Belorusija ni ustregla moskovski želji po priznanju neodvisnosti Abhazije in Južne Osetije, njena navezanost in zveza z veliko sestro ostaja. Sicer rahlo omajana ob napovedi, da bodo tudi v Belorusiji plačevali resnejše cene energentov iz ruske zakladnice, a vseeno dovolj trdna, da evropsko dvorjenje Minsk sprejema dokaj zadržano. Povsem jasno namreč je, kam meri Bruselj. Bolj odprta družba za vladajoči režim ni zanimiva, nedavne volitve so to znova pokazale.

Realnost je pač taka, da je v letih po razpadu Sovjetske zveze država mirno bivala med Evropo in Rusijo. Stabilnost in varnost, ki presegata pravice ali odgovornost, pa sta načrtno ključna pojma, ki uravnavata in nadzirata delovanje družbene sfere. Tudi sicer za številne republike nekdanje zveze velja podobna ugotovitev. Tranzicijska obdobja od razpada SZ še trajajo in se rišejo prek odnosa do Moskve ter obratno. Elite, ki vodijo posamične članice Skupnosti neodvisnih držav, so povečini enake kot pred skorajda dvajsetimi leti. V državah, ki jih je pred leti zajela revolucionarna vročica, je povečini vse dokaj podobno prejšnjim ureditvam. Najbolj to velja za Kirgizijo, manj za Gruzijo, čeprav izključevalna politika predsednika države ni nobena skrivnost. Prav tako za Ukrajino, ki ji ob notranji etnični razdeljenosti komajda uspeva le prehodno sestavljanje tvornih političnih elit, sicer pa se vedno znova znajde na podobnem prepihu kot Belorusija. Torej med Zahodom in Vzhodom, a z drugačnim predznakom. Belorusija kot slaba in Ukrajina kot dobra. Gledano seveda s te strani.

Še tri leta nazaj so v ZDA Belorusijo označili za zadnjo diktaturo v Evropi. Američani radi stvarem dajo preprosto ime. Glede na volilne pravljice iz Minska ta opredelitev bržčas res ni preveč daleč od resnice. A vseeno ne gre pričakovati, da bi se nekdanje sovjetske republike razvijale po tirnicah, ki jih v Evropi in v ZDA vidimo kot edine prave. To, da Gruzijo tržijo kot dokaz, da je zahodni način možen na vzhodu, je pač poenostavitev. Premiki k bolj odprti družbi so lahko stvar notranjega družbenega konsenza in odgovornih državnikov. Če bi v Belorusiji že imeli prvo, drugega še nimajo. Belorusija ni spremenila nič takega, zaradi česar bi morala biti »nagrajena«. Razen tega, da je rekla Moskvi ne. Izpustitev političnih zapornikov namreč ni vredno hvale, je zgolj normalizacija stanja. Misliti, da bo Aleksander Lukašenko vladal drugače, ker bo lahko potoval po Evropski uniji, je prijetno. Ne deluje pa realno. A po drugi strani se ves ta čas ni nič spremenilo z izolacijo.