Krčenje ameriškega obrambnega proračuna

Odločitev je precej smotrna, kajti ZDA na vojaškem področju trenutno nimajo enakovrednega tekmeca, po drugi strani pa jih tudi nihče zares ne ogroža. Sicer je, kar se jim dogaja v Iraku in Afganistanu, nerodno, ampak nič več kot to. Zaradi tega ZDA vsekakor niso neposredno ogrožene. Pravzaprav sta lahko omenjeni državi dober argument proti vse številnejšim vojnim hujskačem, ki bi se na vsak način radi lotili še Irana. Iran orožarski industriji že prinaša lep dobiček. Kljub vztrajnim izraelskim protestom Savdska Arabija, Kuvajt in Združeni arabski emirati z ameriškimi podjetji sklepajo milijardne posle. Formula "kar je dobro za ZDA, je dobro tudi za Izrael" očitno ne velja več. Izraelska vojaška superiornost se je tako, paradoksalno, zaradi iranske grožnje začela zmanjševati. Izrael pač ni edina država, ki jo skrbijo razmere v Iranu. V teh okoliščinah bi lahko postala "izposoja" savdskega zračnega prostora ob morebitnem napadu na iranske jedrske obrate precej draga zadeva.

Toda daleč največ prahu je dvignila Gatesova izjava, da bo zmanjšal tudi število generalov in admiralov. Trenutno služi v ameriški vojski 40 generalov in admiralov s štirimi zvezdicami. Samo za primerjavo: to je natanko eden več kot leta 1971, torej v zadnjem obdobju vietnamske vojne, ko je bilo tudi število vojakov za približno polovico višje – takrat je bil seveda v veljavi še naborniški sistem. Zdaj v ameriški vojski služi 1.400.000 ljudi, dodatnih 833 tisoč jih je v rezervi, 1.600.000 pa jih dela v oskrbi. To pomeni, da bi se brez tako velikodušnega zaposlovanja brezposelnost brez težave dvignila za dva odstotka.

Ameriški obrambni proračun se je zniževal vsa leta po koncu hladne vojne, ko je nekdanji sovražnik izpadel iz igre, potem pa po 11. septembru naenkrat ušel vsakemu nadzoru. Če se na tem področju ne bo kaj temeljito spremenilo, se jim lahko zgodi to, kar se je zgodilo Sovjetski zvezi, ki se je v oboroževalni tekmi povsem izčrpala. ZDA bi se vsekakor morale zamisliti nad dejstvom, da kljub tako očitni vojaški premoči niso zmožne ukrotiti niti Iraka niti Afganistana. Kakšen je potem sploh še smisel vsega tega orožja in ljudi?

Ameriška prioriteta na zunanjepolitičnem področju je v tem trenutku brez dvoma ohranitev obstoječega reda, ki so ga ustvarjali po svoji meri. Za kaj takega pa seveda ni nujen tako obsežen vojaški aparat. To je pokazal ravno stari Bush na Bližnjem vzhodu: ko je Irak zasedel Kuvajt in porušil ravnotežje moči, je bilo dovolj, da ga je s skoraj minimalnimi vojaškimi sredstvi vrgel ven, ne da bi ga pri tem uničil. To je bila s stališča ZDA briljantna poteza. Vse skupaj je potem pokvaril njegov nesposobni sin, ki je menil, da je Irak treba uničiti, s tem pa ustvaril vakuum, okrepil Iran in porušil ravnotežje v vsej regiji. Ravnotežje bo treba zdaj ustvariti na povsem nov način.

Skratka, uporaba moči je smiselna samo pod pogojem, da je periodična in omejena. Bistveno učinkovitejše je vzpostavljanje novih partnerskih in zavezniških vezi, ki bodo utemeljene na pravih geopolitičnih temeljih. Če kaj, potem ZDA potrebujejo temeljit premislek o svoji dolgoročni zunanjepolitični strategiji.