Izrael v getu zgodovine

Če je ameriški veto k protiizraelski resoluciji v varnostnem svetu morda pri komu zbudil varljivi občutek, da se ni pravzaprav spremenilo nič bistvenega, se zdi, da sta iranski bojni ladji vse postavili na realna tla. To je bil prvi takšen prehod vse od iranske revolucije leta 1979. Dejstvo je, da se vse spreminja – razen morda Izraela, ki ostaja prostovoljno zaprt v geto zgodovine.

Ari Shavit, kolumnist Haaretza, se je ob tej priložnosti zazrl v polpreteklo zgodovino in ugotovil, da so ZDA s strmoglavljenjem iraškega režima in pozneje z odtujitvijo od Turčije, uničile sunitski obrambni zid, ki je dotlej uspešno blokiral iransko nevarnost. Mimogrede: kako lepo, da so to končno ugotovili tudi Izraelci, kar veliko časa so potrebovali, ampak nikoli ni menda prepozno. Shavitova kritika se pri tem ne ustavi, po njegovem mnenju bi morala Obamova administracija zdaj podpreti režime v Bahrajnu, Jordaniji in Savdski Arabiji – le zakaj ne še v Libiji in Siriji? –, kajti v nasprotnem primeru lahko pride do geostrateške katastrofe.

Ko človek posluša in bere tovrstna razglabljanja, se nujno vpraša, kje vendar ti ljudje živijo. V Izraelu ljudje očitno zares mislijo, da se cel svet vrti okoli njih. Vsem drugim je namreč jasno, da se je medtem vpliv ZDA precej zmanjšal in se bo v prihodnje še bolj. Pri tem jim prav gotovo niso v pomoč niti veti, s katerimi ščitijo izraelsko nesmiselno politiko. Sicer pa, le kdo pri zdravi pameti lahko verjame, da so ZDA sposobne nadzorovati vse te procese, ki pretresajo celotno regijo. Tovrstne iluzije bodo Izrael bržkone še drago stale.

Toda Shavit je v primerjavi z Alufom Bennom (prav tako iz Haaretza) še dokaj priseben. Benn se namreč ogreva kar za izraelski zračni napad, s katerim bi uničili iranske jedrske obrate. Napad je kajpada najboljša obramba. Temu naj bi bil med drugimi naklonjen premier Netanjahu, medtem ko naj bi bil proti, presenetljivo, zunanji minister Lieberman. Na koncu, ko utemelji vse siceršnje razloge za to ne povsem netvegano potezo, še doda, da bi v primeru uspeha Netanjahu gotovo dobil naslednji mandat. Brez dvoma, izraelsko ljudstvo je že nekajkrat dokazalo, da zna ustrezno nagraditi takšne smele poteze. Najhuje pri vsej zgodbi pa je to, da je v svojem razmišljanju povsem resen – v njegovi norosti je brez dvoma neka metoda. Človek lahko v dobro Izraela samo upa, da bosta na koncu prevladala treznost in razum, kajti sicer …

Robert Gates, ameriški obrambni minister je imel prejšnji teden na West Pointu govor, ki je zvenel skorajda kot politični testament – možakar se letos namerava upokojiti. Jasno, ameriško vojsko čakajo velike spremembe, temeljita reorganizacija in racionalizacija. Toda daleč najbolj zanimiv je bil naslednji stavek: "Po mojem mnenju bi bilo treba vsakega bodočega obrambnega ministra , ki bo predsedniku predlagal, naj spet pošlje veliko ameriško kopensko vojsko v Azijo, Srednji Vzhod ali Afriko, poslati na 'pregled možganov', kot se je tako rahločutno izrazil general MacArthur."

Za zdravje Izraela ne bi bilo dobro, če bi si napačno razlagal ameriško naklonjenost. Obstaja namreč neka nezanemarljiva razlika med načelno podporo v varnostnem svetu in pripravljenostjo za vojaško posredovanje. Pri načelni podpori je v igri le ugled države v svetu, pri vojaškem posredovanju pa še vse kaj drugega. Judovski lobiji so brez dvoma učinkoviti, niso pa vsemogočni.