Iran in razmišljanje o njegovi prihodnosti

Vzrok panike je tokrat seveda Iran in njegov jedrski program. Razprave o možnosti in uspešnosti preventivnega napada potekajo zaenkrat še v okviru rubrike »misliti nemisljivo«, vendar pa je zanimivo, da bi, kot kažejo raziskave javnega mnenja, večina Američanov tak napad podprla. Iz vladnih krogov ni bilo doslej še nobenih glasov, ki bi takšno »utopično« razmišljanje kakor koli podpirali. Pač pa je znano, da poteka v diplomatskem zakulisju živahno nabiranje podpore za nov krog sankcij v Varnostnem svetu. Izrael bo ostal le pri razmišljanju o preventivnem napadu na Iran Dejansko imajo ZDA preveč dela v Iraku in Afganistanu, da bi se spustile v še eno podobno avanturo. Doslej je o preventivnem napadu na Iran resno razmišljal edino Izrael. To je ob nekaterih Ahmadinedžadovih izjavah vsaj nekoliko razumljivo – kolikor bo Izrael seveda ostal pri razmišljanju. Večina vojaških strokovnjakov se strinja, da takšni napadi ne bi mogli trajno zaustaviti razvoja jedrskega programa; kvečjemu bi ga lahko prestavili za kakšne tri leta. Zraven pa mimogrede še močno destabilizirali celotno regijo. To bi bila morda še večja katastrofa od jedrskega Irana, vsaj kolikor velja, da funkcija jedrskega orožja ni v ofenzivnosti, pač pa v zastraševanju, ali drugače, v odvračanju spopadov. Skratka, jedrsko orožje je najbolj uporabno tako, da ga ne uporabljaš. Dovolj je, da potencialni sovražniki vedo, da ga imaš.

V neposredni okolici iranskemu jedrskemu programu najbolj nasprotujejo Združeni arabski emirati in Savdska Arabija, ki so se zato tesno povezali z Obamovo administracijo pri prepričevanju Kitajske. Le-ta izvozi iz Irana dnevno okoli 540 000 sodčkov nafte. Emirati in Savdijci so zato zagotovili, da so pripravljeni nadomestiti izpad. Poleg tega so se v prepričevanje vključili tudi Izraelci, ki so nakazali, da bi lahko ob neuspehu sankcij zadevo rešili po vojaški poti, kar vsekakor ne bi dobro vplivalo na Kitajske naložbe v tej državi.

Kitajska ne verjame v sankcije Kitajska je že večkrat ponovila, da ne verjame v sankcije in jim tudi ni naklonjena. Toda tudi pri njej so se že pokazali prvi znaki popuščanja in dvoumnosti. Tako se je začela v zadnjem času pogovarjati z Američani v bolj spravljivih tonih. Nič več ni tistega kategoričnega zavračanja sploh vsake resolucije. Kitajci se bodo v Varnostnem svetu seveda pogajali in skušali sankcije omiliti oz. oblikovati tako, da ne bodo ogrozile njihovih naložb. Ni izključeno, da ne bodo na koncu zanje, seveda v omiljeni obliki, tudi glasovali. Vsekakor ne bi bilo prvič.

Največji neuspeh je Clintonova doživela v Braziliji. Da Silva je odločno zavrnil kakršne koli sankcije in predlagal nadaljnje pogovore. Brazilija se očitno pripravlja na prevzem pomembnejše vloge v mednarodni skupnosti, zato mora svetu nekako dokazati svojo avtonomnost in kredibilnost. Poleg tega ima Brazilija v svoji ustavi člen, ki ji prepoveduje uporabo jedrske energije za vojaške namene. Da Silva je Ahmadinedžada tudi opomnil, da si holokavsta Izraelci pač niso izmislili in da nekatere njegove izjave niso najbolj na mestu. Pa saj Ahmadinedžad to sam zelo dobro ve. Konec koncev ni tako neumen, kot se dela.

Danes je nemogoče reči, kakšna bo resolucija v končni obliki. Neznank je preprosto preveč. Ve se samo to, da bo usmerjena v prvi vrsti proti Iranski revolucionarni gardi in njeni razširjeni mreži najrazličnejših podjetij. Od teh je najbolj moteča državna mornarica s 115-imi ladjami, za katero sumijo, da prevaža tovor za jedrski program. Potem je tu še gradbeno podjetje Khatam al-Aubiya, ki postavlja strateško infrastrukturo.

Največja bojazen in pomisleki nastopajo ob možnosti, da sankcije zgrešijo prave cilje in prizadenejo civilno prebivalstvo. To bi utegnilo v zadnji instanci pripeljati celo do konsolidacije z Ahmadinedžadovo vlado. To trenutno morda ni najbolj verjetno, je pa možno. V tem trenutku so prav vse opcije še odprte.