SiolNET. Novice Siol +
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Igor Šoltes: Vsi reforme podpirajo samo na načelni ravni

1

termometer

Igor Šoltes, nekdanji kandidat za kandidata za ministra za zdravje, nam je predstavil svoje ideje o tem, kako rešiti slovensko zdravstvo, ter spregovoril o tem, kdo je mafija v zdravstvu.

Nekdanji predsednik računskega sodišča in nekdanji kandidat za kandidata za ministra za zdravje, še zmeraj pa eden od soustanoviteljev društva Verjamem, ki ima ambicijo, da bi postalo stranka, Igor Šoltes nam je predstavil svoje videnje reševanja slovenskega zdravstva. Povedal nam je tudi, zakaj je prenehal, še preden je začel, kdo je mafija v slovenskem zdravstvu in kako smo v Sloveniji legalizirali korupcijo. Zaupal nam je, kako je bilo s pritiski nanj v obdobju, ko je bil kandidat za kandidata.

Kako komentirate odstop Alenke Trop Skaza po samo enem mesecu vodenja ministrstva za zdravje? To me je zelo razžalostilo. Bil sem razočaran. Da se nekdo zavestno odloči za pot, funkcijo, potem pa tako hitro ugotovi, da temu ni kos. To pomeni, da ni imel dovolj informacij na začetku ali pa je podcenjeval realno sliko v tem sistemu. Težave, ki obstajajo, niso od včeraj.

Ste danes veseli ali žalostni, ker pred nekaj meseci niste sprejeli ministrskega fotelja? Predvsem sem žalosten, ker je stanje takšno, kot je. Če pogledamo medijske zapise zadnjih dni, je zdravstvo spet glavna tema. Seveda je to ena od glavnih tem, vendar je še kup tistih, ki jih je treba nujno in nemudoma reševati. Pri nas se ves čas ukvarjamo samo s kadrovskimi zadevami, ne pa z vsebino.

Kaj ste takrat zapisali v svoj program? Kako bi vi rešili slovensko zdravstvo? Jaz sem bil takrat kandidat za kandidata. Do programskega dela nismo niti prišli. Še preden smo se začeli konkretno pogovarjati o vsebini, so se pokazali tisti, ki so tej kandidaturi odločno nasprotovali. Tako nisem imel priložnosti za vzpostavitev temeljnih izhodišč. V razgovorih pa smo poudarili, tudi s predstavniki zdravniške stroke, da tega sistema ne more rešiti posameznik, ker gre za preveč večplastno vprašanje.

Zato je naprej potrebno soglasje oziroma podpora stroke. Po pogovoru s predstavniki zdravniške zbornice je bilo jasno, da programska izhodišča s strokovnimi analizami že obstajajo, reforme so pripravljene, vendar jih je treba izvesti. Sam sem ob vsebinskih zadevah, ki zadevajo zdravniška vprašanja, nameraval usmerjati največ svoje pozornosti temu, o čemer se danes največ govori. To pa je vprašanje korupcije in prepletenosti mrež. Ko gre za pretakanje sredstev iz javnih v zasebne žepe, je treba zadeve čim bolj objektivizirati. To je mogoče samo s sistemskimi rešitvami.

Po eni strani s sistemom standardizacij medicinske opreme. Tako bi precej izločili subjektivni dejavnik pri opredeljevanju tehničnih specifikacij medicinske opreme, ki so velikokrat zapisane tako, da so pisane na kožo posameznim ponudnikom. Po drugi strani je prav tako pomembna standardizacija postopkov nabave. Protokola.

Odločitev o nabavi predmeta ali aparature ne more biti predmet samovolje posameznika ali celo ideja zasebnega sektorja, ampak mora to biti podkrepljeno z analizo in pravili, kdaj in kako izvesti nabavo. Pomemben element je sistem referenčnih cen. Mi tega danes nimamo. Ta sistem bi omogočil primerjanje cen po posameznih artiklih, ki se od bolnišnice do bolnišnice lahko zelo razlikujejo. S tem bi tudi naročevalcem onemogočili, da bi pri sklepanju pogodb lahko v cenah obračunavali tudi provizije.

Omenili ste standardizacijo medicinske opreme. Kolikor mi je znano, za večino od teh nestandardiziranih naročil stojijo zdravniki. Ali so zdravniki pripravljeni na standardizacijo? Ali je zdravniška zbornica to podprla? Nihče, ki bo prišel na to mesto, tega ne more narediti, če nima odločne podpore politike. Tudi s temi ukrepi se posega v obstoječa razmerja. Iz izkušenj, ki jih imam iz preteklosti, lahko povem, da so, dokler se pogovarjamo na načelni ravni, vsi za. Zdaj se v medijih spet govori o ideji o centralizaciji javnih naročil. Vsi so za. Ko pa bomo prišli h konkretnim predmetom javnega naročanja, ko bomo pri konkretnih tehničnih specifikacijah, pa se ta soglasja običajno končajo. Takrat se pokaže favoriziranje, interes posameznih dobaviteljev …

Zamisel o centralizaciji javnih naročil ni od danes. Imeli smo jo že pred desetimi leti. Na načelni ravni so jo vsi podprli, potem pa smo se začeli pogovarjati o konkretnih iglah. Ne boste verjeli, koliko različnih predlogov je bilo. Hočem reči, da je nekatere ukrepe treba pripraviti tudi z zrnom soli. Vsega na primer ni mogoče rešiti s centralizacijo, saj tako še povečaš tveganje za korupcijo. Po svoje omejiš odločevalce na eni strani in omejiš tudi možnost dobaviteljev glede na zahtevano količino materiala. Kar pomeni neizprosen boj z vsemi sredstvi za pridobitev tega posla.

Veliko se govori o javnem naročanju, politiki pa zelo malo govorijo o tem, da Slovenija namenja za zdravstvo okoli osem odstotkov BDP, Nemčija 12 odstotkov, ZDA 17 odstotkov. Poleg tega gre 70 odstotkov tega denarja za plače. Ali Slovenija namenja za zdravstvo premalo denarja? Če govorimo o tem, da je zdravstvo prioriteta, se mora to izražati tudi v tem delu. Temu morajo slediti konkretni ukrepi. Po eni strani imamo veliko zaposlenih, po drugi strani imamo premalo ljudi, na tretji strani mladi zdravniki nimajo služb. Enačbe ne gredo skupaj. Očitno je, da se ob takem sistemu, kot ga imamo, ta enačba ne izide več. Zato je treba, če govorimo o reformah, del teh vnesti tudi v sistem. In ne mislim na večni spor med javnim in zasebnim.

Na splošno je naš sistem solidaren in je, roko na srce, še vedno na kar visoki ravni, če govorimo o javnem zdravstvu. Tega ne moremo zanikati. Imamo vrhunske zdravnike. Vprašanje je, ali se tega dovolj zavedamo. Ali je zdravstvo res prioriteta politike, lahko presodimo vsakič pri pregledu proračuna. Vseh teh reform ni mogoče narediti čez noč. Za to potrebujemo trdno soglasje, brez fige v žepu politike. To so stvari, ki ob vsaki spremembi posežejo v obstoječa razmerja in tega ne bo mogoče narediti brez političnega soglasja. Mogoče še širše: ne brez družbenega soglasja.

Alenka Trop Skaza je ob prvem nagovoru javnosti napovedala ukinitev dopolnilnega zavarovanja. Ob zadnjem nastopu je namignila, da je to eden od glavnih razlogov za njen odstop. Kaj je predvideval vaš program za dopolnilne zavarovalnice? Takrat smo se pogovarjali tudi o tem. Če o tej temi vprašate pet ljudi, boste dobili pet različnih idej, kako to zadevo rešiti. Zelo veliko konceptov rešitev obstaja. Zato je zelo tvegano napovedati rešitev kar tako, čez noč. To zahteva temeljit razmislek. Vsi ukrepi bi morali biti namenjeni posamezniku, ki zadeve plačuje. Ne pa subjektom, ki ta sredstva zbirajo.

Včasih se nam zdi, da gre v nekaterih primerih stvar v drugo smer. Ta svoboda zbiranja denarja za prostovoljno zavarovanje se prenaša predvsem v korist nekaterih finančnih institucij, ki jih nekateri poznajo pod imenom zavarovalnice. Poseg v razmerja zahteva zelo močno argumentacijo, ki je opredeljena in dokazana z ustreznimi številkami. Pri nas se velikokrat pogovarjamo o sistemskih vprašanjih brez konkretnih številk. Tako pridejo zadeve zelo hitro na politični parket.

In med partizane in domobrance. Na koncu je res tako. In to je slabo. Mogoče je res čas, da začnemo delovati z argumenti. Sam takrat še nisem imel možnosti, da bi se tako poglobljeno lotil teh stvari. Bil sem le kandidat za kandidata. Vsi že več let govorijo o mafiji in lobijih v zdravstvu. Tako tudi zadnja ministra Tomaž Gantar in Alenka Trop Skaza v odstopu namigujeta na lobije in mafijo. Nihče si ne upa izdati nobenih imen. Ali to pomeni, da so bleferji in da ti dve pogosti izjavi uporabljajo le kot izgovor, v resnici pa vodenju resorja niso bili kos, ali pa smo res mafijska država in se ljudje bojijo za svoja življenja? Tega ne morem komentirati. Je pa dejstvo, da je najlažje imeti izgovor, ki ni dokazljiv. V resnici bi morali prav ti, ki naj bi bili pod pritiski, povedati imena.

Ali je kdo že pritiskal na vas, ko ste bili, kot pravite sami, kandidat za kandidata? Bilo je premalo časa, da bi kdo storil kaj konkretnega. Mogoče so uveljavljali svoj vpliv, o tem lahko sklepam le zaradi nekaterih zapisov medijev. Če so, so to naredili drugače, mogoče je bilo kakšno nasprotovanje prav zaradi tega oziroma tistih, ki ne želijo konkretnih sprememb.

Zakaj ste se ustrašili izziva? Saj ste vedeli, da bodo planili po vas? Če naletite na zelo odklonilen odnos, tak, kot je bil izrečen, potem je težko trditi, da bo mogoče zadevo izpeljati tako, kot bi jo bilo po mojem mnenju treba izpeljati. To bi bil lahko ves čas kamen spotike. In še ena stvar, ki ni nepomembna. Za uresničitev stvari, o katerih govorimo, je potreben zelo dober tim. Tudi to ni stvar, ki se zgodi čez noč. Tudi zaradi tega je potrebna politična podpora. Za to, da stvari, ki jih predlagaš, dobijo domovinsko pravico na vladi in pozneje v parlamentu. Gre za občutek realnosti, kaj je mogoče storiti in česa ne. Posameznik tega ne more narediti. Tim lahko, ampak potrebuje enotno podporo.

Ali še razmišljate o ustanovitvi stranke? Ta misel nikoli ne zamre.

Če prav razumem, ustanavljate stranko, ki bo šla na volitve, da bi zmagali in vodili vlado. Potem pa se ustrašite izjav politika. Kako bi se zoperstavili mafiji v zdravstvu? Če hočeš obračunati z mafijo, kot vi pravite, potrebuješ politično moč. Politične moči pa ne moreš doseči kot posameznik. Ko sem govoril z nekaterimi nekdanjimi ministri za zdravje, so mi sami rekli, da je bilo kljub temu, da so bili člani strank in so imeli v njih tudi funkcije, mogoče čutiti, da postane ta podpora takoj, ko se pogovarjaš o konkretnih stvareh, o konkretnih rešitvah, ki imajo določene posledice, malo manjša. Zato verjamem, da je mogoče v to resno poseči le, če imaš resno politično moč.

Saj govorimo o slovenskih politikih, ki nekaj rečejo, delajo pa povsem drugo. Boj bi se začel, ko bi postali minister. Veliko lažje je delati, če imaš realno podporo, ki si jo pridobil na volitvah. Da imaš predstavnike, ki podpirajo tvoje ideje in program. Potem je uresničevanje veliko bolj realno.

Še jeseni ste napovedovali novo stranko. Kakšno je trenutno stanje? Organiziramo se, stvari tečejo, kot smo načrtovali. Ko bo stvar pripravljena, boste to tudi izvedeli.

So ljudje sploh še pripravljeni vstopiti v politiko, še posebej tisti sposobni in uspešni na svojem področju, ki bi bili finančno ugodnejši položaj pripravljeni zamenjati za poslanskega ali ministrskega? Težava je v negativnem odnosu do strank pri nas na splošno. Politika, ki je velikokrat pokazala svojo temno plat, resnično odbija določen del ljudi, del pa v tem vidi priložnost. Predvsem tisti, ki jim še ni uspelo in iščejo svoj prostor pod soncem. Bolj kot v stranko, se mi zdi, strokovnjake lažje pritegneš k sodelovanju na listi ali v civilni družbi. Še vedno so se nekateri pripravljeni izpostaviti, kar je najpomembnejše, saj so pripravljeni sodelovati pri pripravi programa in koncepta stranke.

Kako pa izbirate ljudi oziroma kako jih preverite? Verjetno ne želite, da bi pozneje izvedeli, da imate okoli sebe ljudi s sumljivo preteklostjo. Vedno je tveganje. Izjava posameznika, da ni v nobenem postopku, je v redu za formalne postopke, za stranko pač ni primerna. Ne glede na vse je ključno to, da moramo temeljiti na zaupanju. Treba je postaviti jasne kriterije, ki jih mora izpolnjevati vsak, ki vstopa. A še enkrat poudarjam, vedno obstaja tveganje in nihče ni nezmotljiv, na žalost tudi nimamo pojoče travice, ki bi pokazala, ali kandidat govori resnico.

Vse stranke v volilnih kampanjah obljubljajo gospodarsko rast, nova delovna mesta in skrb za mlade, načrta, kako to izvesti, pa ni. S čim boste vi prepričevali volivce? Cilje bomo uresničili s konkretnimi projekti. Lepo in všečno je govoriti o novih delovnih mestih, a nihče ne pove, kako in s katerimi sredstvi bi lahko to dosegli. Treba je imeti vizijo. Najprej je treba določiti cilje, za njimi morajo biti konkretni projekti. Brez tega ni mogoče narediti ničesar. Naj opozorim na samooskrbo, ki je rešitev za nova delovna mesta. Imamo le 30-odstotno samooskrbo na področju zelenjave, možnosti pri tem je ogromno. A poudarjam, treba je govoriti o konceptu, ki pa ga danes ne vidim.

Za konec: kako vam gre na glasbenem področju? Kje vas bomo lahko gledali in poslušali? Odlično. Pred kratkim smo imeli koncert v Zlatem zobu v Ljubljani, do poletja pa verjetno ne bomo več nastopali. Ne glede na vse glasba ostaja pomemben del mojega življenja.

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin