Gregor Golobič: Morda je bila ambicija Slovencev, da zmorejo imeti lastno državo, prevelika (video)

Pred 20 leti je bil na Bledu ustanovitveni kongres Liberalne demokracije Slovenije (LDS). Stranka, ki je najbolj zaznamovala slovensko poosamosvojitveno obdobje. Stranka, ki je od ustanovitve vladala vse do leta 2004, razen šestmesečnega poskusa Bajukove vlade v letu 2000. Stranka, ki jo je pomagal narediti Gregor Golobič in ki je naredila Gregorja Golobiča. Ob tej obletnici smo se pogovarjali z Gregorjem Golobičem, ki ni več član LDS.

Janez Janša se danes preživlja s pisanjem knjig, s čim se preživlja Gregor Golobič?

Delam v zasebnem sektorju.

Te dni mineva 20. obletnica združitvenega kongresa LDS. Če gledamo z današnjega vidika, je bila to pozitivna stvar, ki se je zgodila Slovencem, ali negativna? Je Slovencem ta kongres prinesel več pozitivnih ali več negativnih posledic?

To je treba vprašati Slovence.

Vi ste Slovenec.

Bilo je eno redkih, sicer ne do konca izpeljanih in z veliko napora vzdrževanih, ampak vendarle povezovanje različnih političnih strank. Do neke mere različnih, do neke mere sorodnih. Tega je bilo v Sloveniji zelo malo. Vemo, da je bila samo še ena združitev, in sicer SKD in SLS, ki pa je bila izrazito ponesrečena, zato se je po hitrem postopku končala z razklenitvijo.

Medtem ko je LDS vendarle zdržala eno obdobje in pustila nek pečat. To je dimenzija politike, ki stavi na argumentacijo, na dialog in ne na ustrahovanje ali dominacijo. To je dediščina, če odmislimo vse drugo, ki sebo nekoč morda razvila, morda pa tudi ne. Kakšno je vrednotenje teh rezultatov, bo pokazal nek bolj oddaljen čas. Moje mnenje je nujno pristransko, zato ni posebej relevantno.

Verjetno si na tistem kongresu niste želeli takšne Slovenije, kot jo imamo danes. Kje se je zalomilo?

Nihče se takrat ni ukvarjal s tem, vsaj jaz ne vem, da bi se, kaj bo 20 let pozneje. LDS je bila rojena 1994, zelo na začetku osamosvojitve. Takrat so bile še poosamosvojitvene travme in napetosti. Po razpadu Demosa. Politična normalizacija je bila takrat tema dneva. Politična normalizacija v smislu, da politika ni vse, in to je bilo tisto, kar je marsikoga pri Janezu Drnovšku tudi motilo. On je bil neangažiran politik. Ni bil obseden s tem, da je politika prva in zadnja stvar na svetu. Zanj politika ni bila subjekt, ki ima prvi in zadnji odgovor na vsa vprašanja.

To je marsikoga motilo in ta normalizacija je bila ambicija tistega trenutka, ki ni bila brez uspeha. Seveda pa za normalizacijo, tako kot za tango, ki ga ne moreš plesati sam, potrebuješ dva. Slovenija je v mnogočem ostala v neki tranzicijski bipolarni motnji. Po razpadu Drnovškove LDS je ta bipolarna motnja prevzela celotno telo. Zdaj smo v tem.

Spet je politika vse.

Politika je vse in imamo levega ter desnega razbojnika. Imamo idejo, da je svet razdeljen na murgelsko in janševo hemisfero. Da je še kaj drugega poleg, je šlo v izgubo. To je ena od bližnjic, s katerimi se mnogi ljudje, tudi taki, za katere bi pričakoval, da imajo glavo za razmišljanje, bežijo pred soočenjem z realnostjo.

Kje se je zalomilo?

Morda je bila ambicija Slovencev, da zmorejo imeti lastno državo, in to racionalno urejeno ter smiselno orientirano, prevelika. Morda tega kot narod ne zmoremo.

Državo zdaj imamo, kaj pa naj zdaj naredimo?

To bo odgovorila zgodovina.

Kaj so ključne stvari, kjer smo zavozili v zadnjih 22 letih, da je država danes v takšnem stanju? Večina ljudi ni zadovoljnih.

To, da nismo z ničemer zadovoljni, je zagotovo eden od razlogov. Ko poslušaš svetovne institucije, ko izvajajo določene raziskave, kot je npr. o stopnji korumpiranosti, je Slovenija olimpijska prvakinja. Več zlatih medalj imamo tukaj kot na olimpijskih igrah.

Imamo nek sladostrastno mazohistični užitek, ko to poudarjajmo. 95 odstotkov menedžerjev pove, da obstaja korupcija, ko pa jih vprašajo, ali so sami koga podkupili, pa jih pritrdilno odgovori le 5 odstotkov. To je ta slovenska bipolarna motnja, še ena krivi so drugi. Nič ni dovolj dobro.

Spomnim se ankete iz leta 2009, ko je bila grška kriza na vrhuncu in so imeli grški gospodarstveniki bistveno boljše mnenje o lastni državi kot slovenski. Spet se vračam na to, mislim, da kot narod preprosto nismo zreli. To ni stvar Drnovška, Janše, Kučana.

To je stvar neke mentalitete, ki je morda v svojem bistvu, pa tega ne mislim v vrednostnem smislu, da je nekaj manj vredno ali bolj vredno, ali da bi hotel izreči nekaj poniževalnega, ampak na ravni strukture dojemanja sebe in sveta, smo ostali hlapci. Glede tega nimamo razlogov za optimizem. In vsa ta vstajniška mentaliteta in postvstajniški procesi so samo okrepili to mentaliteto.

Ali bomo kdaj odrasli?

Vsemu navkljub se mi zdi največji dosežek, ki ga je ta narod zmogel, ne poosamosvojitveno obdobje, ampak obdobje po letu 1945 ob vseh grozljivkah in deviacijah. Govorim z vidika tega, da je narod sebe dojemal kot narod.

Video: Zakaj ni tretjega bloka?

Marjan Podobnik pravi, da sta LDS in SLS podpisali junija 1997 aneks h koalicijski pogodbi, za katerega pravi, da bi lahko Slovenija bila druga Švica, če bi ga izvajali, pa ga je menda LDS blokirala. Podobnik v Delu namreč razlaga, da bi s tem aneksom preprečili današnjo bančno luknjo. Zakaj niste izvajali tega aneksa?

Ne spomnim se podrobnosti in ne mislim, da je bilo to nekaj epohalnega. Spomnim se tudi, da smo z SLS podpisali koalicijsko pogodbo, v kateri smo se dogovorili, da bomo ukinili volilne okraje, kar bi pripomoglo k temu, da bi zmanjšali to bipolarno motnjo slovenske politike. Pa je SLS to blokirala.

Ampak to ni igra, kdo in česa in kaj iz koalicijske pogodbe ni realiziral. Vem pa, da sva se z Marjanom Podobnikom strinjala, da bi bilo dobro z vidika transparentnosti poslovanja bank ljudem, kot je Boris Zakrajšek, kot je bil Andrej Hazabent v NKBM-ju, ne bi imeli več podpore lastnika.

Kljub temu strinjanju nama ni uspelo. Marko Voljč je ultimativno zahteval Zakrajška v upravi. Potem se je finančni minister tega ustrašil in ob veliki podpori Franceta Arharja sta Zakrajšek in Hazabent še naprej vedrila in oblačila v slovenskem bančnem sistemu. Lahko se strinjam, da so bila opozorila, ki jih je izrekel Marjan Podobnik, takrat na mestu. Tudi on se bo spomnil, da sva se o marsičem strinjala, ampak nama ni uspelo. V marsičem pa se tudi nisva strinjala.

Video: Zakaj je prišlo do bančne luknje?

So res politiki klicali v banke in dobivali kredite, kakor so želeli?

To so predstave, ki kažejo na nezrelost, o kateri sem prej govoril. Človeka pa zmoti, ko vidi Gorana Klemenčiča, ki na komisiji v parlamentu razlaga, da naj bi se tovrstni sporni kreditni aranžmaji redno dogovarjali ob vampih na Tržaški cesti. Kaj je hotel s tem povedati? Nič.

Razen tega, da je želel biti všečen na nek skrajno demagoški, primitiven, tabloiden način, ki v ničemer ne rešuje problema, ampak povečuje psihozo, ki je že tako absurdno velika. Različni ljudje so povedali, kako je bilo s to rečjo s krediti. Ve se, kdaj je največji delež te bančne luknje nastal.

To je bilo v času prve Janševe vlade, pa tega ne govorim zaradi Janše, ampak ker gre za časovno obdobje obsedenosti z rastjo, povečevanje obsega na vseh ravneh. Predpostavka vseh teh požrešnih, danes lahko rečemo tudi naivnih, tajkunskih prevzemov je bila, da bo rast neskončna, prihodki bodo rastli v nedogled in s tem se bomo dvignili iz močvirja zadolženosti. To je bilo stanje duha v tistem času, ne samo v Sloveniji.