Vedno je izstopal. Že kot dijak, ko je izumil računalniško igrico The President. In kot predsednik protikorupcijske komisije, ki je naredila nov korak proti korupcijskemu ribarjenju v kalnem.
Doslej še ni bilo državnega uradnika, ki bi s svojo ekipo postavil spletno stran, ki bi že prvi dan zabeležila 1,2 milijona prikazov. Goranu Klemenčiču je to uspelo. Redki so tudi tisti odgovorni v državi, ki delajo s strastjo, neposrednostjo, z mislijo na javno dobro in brez strahu, da bi kdo njegove besede ali dejanja označil za politično nekorektne. Tudi to je treba Klemenčiču priznati.
Tudi zaradi Klemenčiča so padli Kresalova, Brezovar, Horvat ...
Čeprav je njegova ekipa "na delu" šele eno leto, ima za seboj že vrsto odmevnih primerov. Dovolj je, če naštejemo imena, ki so bila vpletena v raziskave Klemenčičeve komisije, in pri katerih lahko dodamo besedo nekdanji/nekdanja: nekdanja vodja kabineta predsednika vlade Simona Dimic, nekdanja notranja ministrica Katarina Kresal, nekdanji glavni inšpektor za delo Borut Brezovar, državni sekretar v kabinetu premierja Andrej Horvat , nekdaj zadolžen za izvajanje zakona o razvojni pomoči Pomurju ...
The President, ki je postal predsednik
Očitno je Klemenčič, letnik 1972, že kot srednješolec združeval lastnosti, ki jih ima tudi danes. V enem od medijskih zapisov ob njegovem imenovanju smo zasledili, da je skupaj s sošolcem izdelal računalniško igrico in jo prodal švicarskemu podjetju. Ime igrice, The President, kaže na to, da ga je že takrat zanimala politika.
Dal se je prepričati sošolki Kresalovi
Resno je vanjo vstopil leta 2008, ko je kot strokovnjak za vprašanja človekovih pravic, kazenskega prava, policijskih pooblastil, organiziranega kriminala in korupcije, kibernetskega kriminala in vprašanj informacijske zasebnosti postal državni sekretar na notranjem ministrstvu Katarine Kresal, s katero sta bila sošolca na pravni fakulteti.
Brezkompromisen s ščepcem pragmatizma
Čeprav je obdržal neposrednost in brezkompromisnost v javnih nastopih in pri delu na ministrstvu (pustil je opazen pečat pri reševanju problema izbrisanih), mu lahko zamerimo, da svojega odhoda z ministrstva ni prepričljivo pojasnil. Verjetno je bil posredi tudi politični pragmatizem, saj bi mu neposreden konflikt s politiko lahko škodil pri poznejšem imenovanju za predsednika protikorupcijske komisije. Danes Klemenčič pravi, da je odstopil tudi zaradi nejasnosti glede najema stavbe NPU, a ne zgolj zaradi tega.
Zaradi Supervizorja je brezzobi tiger le še bledi spomin
Upamo si trditi, da je Goran Klemenčič v prvem letu upravičil pričakovanja uglednih ljudi, ki so ga predlagali za predsednika protikorupcijske komisije, med drugim slovenskega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice Boštjana M. Župančiča, pravnika Rajka Pirnata in ekonomista Jožeta P. Damijana.
Izdelava spletne aplikacije Supervizor, po uvedbi katere glede poti javnega denarja nič več ne bo tako, kot je bilo nekoč, je nov korak k temu, da protikorupcijska komisija dokončno izgubi status brezzobega tigra, ki bi si ga nekateri še vedno želeli.
Bo štirica ali petica?
Za dokončno oceno dela "protikorupcijskega križarja" in uspešnosti njegove komisije pa bo vendarle moralo miniti še kakšno leto. Mandat funkcionarjev komisije traja šest let. "Popravnega izpita" ni, saj vnovično imenovanje ni mogoče. Klemenčič ima vse možnosti, da trenutno oceno štiri popravi v čisto petico.
2
