Država v državi

Ko je oktobra lani končno zaživela Agencija za upravljanje kapitalskih naložb RS in dobila svoj upravljavski trio z Dagmar Komar na čelu, so mnogi odpirali šampanjec in se veseli. Pričakovanja so bila velika. Zdaj pa bo dokončno odklenkalo političnemu kadrovanju, vse bo drugače, vse bo preprosto transparentno, pravi ljudje – strokovnjaki z referencami – na pravem mestu, ob pravem času. Za politično kadrovanje ni več prostora v državnih ali večinsko državnih podjetjih, kadrovskih zgodbic s prijatelji, tudi ali zlasti političnimi, bo enkrat za vselej nepreklicno konec. Ne nazadnje to zapoveduje tudi dobra praksa OECD-ja, v katerega si je Slovenija tako želela in sredi lanskega poletja končno tudi vstopila. Končno bomo premagali negativne vzorce in že skoraj nevzdržne izkušnje političnega "kadriranja", ki ima v Sloveniji že leta – kaj leta, desetletja – domovinsko pravico. Da, o tem so bili ob nastanku AUKN-ja prepričani mnogi, ne vsi, to je le treba priznati. Nekateri so bili do konca realisti in praksa je pokazala, da zelo upravičeno. Zalomilo se je že na začetku delovanja agencije z Urošem Rotnikom iz TEŠ-a, ki so ga nadzorniki "zradirali". Zaradi česa drugega kot zaradi pregrešno dragega projekta TEŠ 6, gospa Dagmar Komar pa ga je ekspresno hotela vrniti nazaj na čelo TEŠ-a. Pa so "prijatelji" prvo damo AUKN-ja kaj hitro podučili, da tako preprosto res ne gre. Kot tudi ne gre, da AUKN "zapove" Pošti Slovenije, Elesu in GEN-u, da kot državni trojček dokapitalizirajo NKBM. Pa se je tudi to vseeno zgodilo. In seveda to ni bila zadnja cvetka ravnanja AUKN-ja.

Zagotovo je zadnji primer njegovega "transparentnega" ravnanja imenovanje novega prvega moža Slovenskih železnic. Ker je na začetku meseca zaživela napovedana nova organiziranost podjetja kot holdinga s tremi jedrnimi družbami za potniški in tovorni promet ter infrastrukturo, je zdaj že nekdanji nadzorni svet pot taktirko Igorja Zajca že pred meseci začel s pomočjo kadrovske agencije – nikakor ne zastonj, seveda – iskati najprimernejšega kandidata za novega direktorja. Razpisi za prvega direktorja so v preteklosti namreč pokazali in dokazali, da za državne železnice zares niso prava rešitev. Prijavili so se v glavnem tisti, ki še s. p.-ja ne bi znali voditi, kaj šele sistema z več kot devet tisoč zaposlenimi, ki ga čaka nujna sanacija, če želi preživeti oziroma če ga oblastniki zares želijo enkrat za vselej odstaviti od državnih vimen.

Tokrat so prvega železničarja iskali in našli brez razpisa: na koncu je bil izbran nekdanji dolgoletni NLB-jevec in nesojeni petrolovec Ervin Pfeifer. Kot mandatar oziroma predsednik naj bi okoli sebe zbral še druge člane nove uprave in vlak pospešeno zapeljal naprej. Če bi bil AUKN kot skupščina Slovenskih železnic s tem zadovoljen? Pa ni bil! Stari nadzorniki z izjemo Bojana Branka, ki je bil "zadržan" ob imenovanju Ervina Pfeiferja, so se zato morali skorajda čez noč posloviti. O Pfeiferju pa bodo piko na i postavili novi nadzorniki. Ali je primeren, bodo torej odločili novi, že drugi, "primernejši" nadzorniki. Tisti, ki jih je AUKN najprej izbral, pa šele potem pridobil soglasja za njihove kandidature. Je to normalno? Je to v skladu s poslovno prakso, ki jo zahteva OECD? Je to sploh transparentno, na kar tako radi deklarativno prisegajo v agenciji za kapitalske naložbe države? Zakaj navsezadnje AUKN že pred meseci ni ustavil postopka iskanja novega prvega moža državnih železnic? Zakaj je E. P. torej sporen oziroma nesprejemljiv? Ker na njegova mesto čaka nekdo tretji...

Izbira ali neizbira Ervina Pfeiferja, ki ga je, mimogrede, ravno AUKN že pred tedni izbral za novega nadzornika v Elesu, bo jasno potrdila, kakšna je kadrovska politika AUKN-ja. Je torej avtonomen in neodvisen pri svojih odločitvah ali pa le podaljšana roka nekoga, neke politične zgodbe in njenih prišepetovalcev v zaodrju, ki žal še prevečkrat odločajo o kadrovskih rošadah? Če bo kratko potegnil Ervin Pfeifer, pa nadzorniki in AUKN kot skupščina Slovenskih železnic ne smejo prezreti tudi morebitne tožbe "nesojenega" prvega železničarja. Tudi take zgodbe smo že doživeli v najnovejši slovenski kadrovski zgodovini. Pa je to sploh pomembno?