Borut Pahor je vedno užival v tem, da je bil sam proti vsem. Znotraj stranke je bil v času, ko še ni bila na oblasti, neverjetno spreten v tem, da je manjšinsko stališče spreminjal v večinskega. Morda najbolj značilna zgodba iz tistega obdobja je bila, ko je Pahor leta 2002 "natoskeptično" stranko, takrat še Združeno listo socialnih demokratov, prepričal, da je vojaško zavezništvo prava izbira.
Od zagrizenega Pahorjevega nasprotnika do podpornika
Med najbolj zagrizenimi nasprotniki takšne Pahorjeve politike je bil tedanji predsednik podmladka in sedanji poslanec Luka Juri, ki zdaj brez rezervno podpira premiera in njegovo vztrajanje na oblasti.
Partijski oporečnik
Da se nasprotovanje večini politično izplača, je Pahor spoznal že konec osemdesetih, ko se je kot član partije zavzemal za sestop z oblasti. Kot najmlajši član centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije pa je leta 1990 skupaj z drugimi slovenskimi delegati zapustil znameniti kongres jugoslovanskih komunistov, ki je napovedal razpad nekdanje skupne države.
Konsenz, konsenz, konsenz
Leta 2000 je Pahor vodil stranko, ki je bila po moči tretja v državi. In sprejel funkcijo, ki mu je omogočila graditi podobo konsenzualnega politika. Kot predsednik državnega zbora je dajal vtis, da gradi mostove med levico in desnico. Tudi za ceno propada projektov, ki bi jih morala reševati levica, recimo reševanja problema izbrisanih.
Zakaj pa ne bi šli v Janševo vlado?
Pahor je bil vse bolj priljubljen, stranka pa je imela povprečno podporo. Izvolitev v Evropski parlament mu je dala podobo tudi evropsko sprejemljivega politika. Večino v stranki pa je še vedno jezil s svojo politiko, recimo takrat, ko je leta 2004 predlagal razmislek o vstopu v Janševo vlado.
Bi bil predsednik države ali predsednik vlade?
Politično prelomna in, kot kaže sedaj, tudi usodna odločitev Boruta Pahorja pa se je zgodila leta 2007. Ni se odločil kandidirati za funkcijo predsednika republike, ki se je prilegala značaju politika, ki je vsem všeč in ki se zavzema za kompromise tudi tam, kjer jih ne bi smelo biti.
Ko si enkrat premier, se vse spremeni
To je bil tudi trenutek, ko so v SD "zavohali" oblast. Nekdaj mogočna LDS se nikakor ni mogla vrniti na pota stare slave, SD pa je na čelu s Pahorjem postajala vse sprejemljivejša izbira za volivce, ki so zavračali politiko Janševe vlade.
A ko je Pahor postal predsednik vlade, so bile vse bolj izrazite njegove značajske lastnosti, ki jih prej ni bilo videti. Prestopanje političnih bregov je dobilo absurdne razsežnosti, recimo takrat, ko je Pahor ob nasprotovanju vseh poskušal Dimitrija Rupla vključiti v delo nove vlade.
Kje je socialni dialog, kje je strokovnost pri kadrovanju?
Od socialnega dialoga, ki je bil njegov predvolilni adut, ni ostalo nič. Še več, Pahorjeva vojna s sindikati je pokopala ključno pokojninsko reformo, ki bo, kot kaže, zadala tudi smrtni udarec vladi in koaliciji. Kadrovska politika, katere ključni element naj bi bila strokovnost, je pozabljena. Pahorjeva izbranka, Dagmar Komar, kadruje po državnih podjetjih in jim dirigira poslovno politiko.
Bi? Ne bi! Bi? Ne bi!
Predvsem pa so besede in obljube predsednika vlade pozabljene že naslednji dan ali pa so znova obujene pojutrišnjem. Enkrat je aktualno glasovanje o zaupnici, vezano na intervencijski zakon. Naslednji dan intervencijski zakon ni več aktualen, bo pa tu glasovanje o zaupnici, vezano na proračunski rebalans. Enkrat predčasne volitve ne pridejo v poštev, drugič so sprejemljiva pot iz politične krize.
Ma, kakšna politična kriza neki!
Pardon, politične krize sploh ni, je le politična negotovost! Zaradi izgube občutka za realnost predsednika vlade, ki ne posluša niti nasvetov svojih najbližjih sodelavcev, bodo ljudje pozabili tudi na tiste dosežke njegove vlade, ki so nesporni. Med njimi arbitražni sporazum o meji s Hrvaško ni edini.
Bo Borut spet sam proti vsem?
Borut Pahor leta 2011 vodi stranko, ki je še vedno najmočnejša politična sila v parlamentu. Ves čas od leta 1997 je veljalo, da je njegova priljubljenost večja od priljubljenosti njegove stranke. Zdaj v SD nima več zagrizenih nasprotnikov, podpora stranki pa je glede na nepriljubljenost njegove vlade presenetljivo visoka. Po morebitnem razpisu predčasnih volitev se lahko zgodi, da bo Pahor znotraj stranke spet sam proti vsem.
1
