Ljubo Jurčić: Klici na beg od evra so brez ekonomskih osnov

Nekateri celo svetujejo, naj evro zamenjajo za domačo kuno, za katero so pri jugovzhodnih sosedih zadnje čase vedno glasnejši namigi o morebitni devalvaciji. Najostrejši med njimi je bil Slavko Kulić, ki je za portal index.hr izjavil, da je mogoče varčevati samo v valutah, kot sta švicarski frank in japonski jen, saj za njima stoji država, za evrom in kuno pa ne.

Vsaka od treh velikih valut svoj križ nosi

"Takšna izjava o evru je malo predrzna, brez ekonomskih osnov, nekako užaljeno je izrečena in odraz nekega osebnega odnosa do evra," je za SiOL povedal dr. Ljubo Jurčić, profesor na zagrebški ekonomski fakulteti in nekdanji hrvaški gospodarski minister. "Evro je valuta, za katero stoji Evropa z vsemi svojimi težavami, z Grčijo, Portugalsko, Irsko in Italijo, a svoje težave imajo tudi druge velike valute. Dolar se bori z deficitom in pretirano porabo, Japonska ima 200-odstotni javni dolg, tako da med temi tremi valutami kljub različnim vzrokom ni nekih bistvenih strukturnih razlik, temveč je vse vprašanje preferenc."

Devalvacija kune bi prinesla več škode kot koristi

Vprašali smo še, koliko so upravičeni namigi o morebitni devalvaciji kune. "Ob tem bi se pojavila nasprotujoča si učinka blaginje in trgovine. Hrvaška je evrizirana država, posojila imajo devizne klavzule, varčuje se v evrih, v tujih valutah – to je še pomembnejše – je zunanji dolg države. Ker prihodke ustvarjamo v kunah, bi depreciacija prinesla višanje stroškov in obveznosti v domači valuti, tudi zaradi velike uvozne odvisnosti. Pozitiven učinek lahko pričakuje trgovina: tuje blago bi na Hrvaškem postalo dražje, hrvaško pa bi tujcem postalo cenejše. Težava je, da Hrvaška nima blaga za izvoz, ker je tečajna politika zadnjih 15 let uničila hrvaško gospodarstvo, ki se je deindustrializiralo. Tudi če bi hrvaško blago zaradi devalvacije postalo cenejše, ga ni v dovolj velikih količinah, da bi pozitivni učinki okrepljenega izvoza odtehtali vse druge negativne učinke morebitne devalvacije, kot so višje cene in višje obresti."

Devalvacija je tvegano politično in strateško vprašanje

Jurčić meni, da devalvacijo kune podpirajo zgolj tisti, ki razmere vidijo preveč poenostavljeno. "Tečaj ne sme biti primarni instrument, treba je organizirati gospodarsko politiko in podporno fiskalno politiko, šele potem pridejo na vrsto monetarni ukrepi, kot so tečaj in obresti. Današnjo strukturo je ustvaril tečaj, a je samo tečaj ne more pozdraviti."

En evro je danes vreden okoli 7,40 kune, koliko pa bi bila realna vrednost? Tisti, ki govorijo o devalvaciji, omenjajo okoli 9 kun za evro, a Jurčić opozarja tudi na drugačen izračun: "Če gledamo po pariteti kupne moči, ki se najpogosteje uporablja, in če predpostavimo, da je bilo ob vzpostavitvi leta 1994 razmerje realno – čeprav je bil tudi takrat tečaj nizek –, bi današnji tečaj moral biti med 50 in 60 odstotkov višji, torej med 11 in 12 kun za evro. Toda upoštevati je treba strukturo hrvaškega gospodarstva, uvozno-izvozno usmerjenost … Obstajajo metode, ki to upoštevajo, je pa to vedno politična odločitev. Ostaja težava, da zagovorniki šokterapije z devalvacijo pozabljajo, da devalvacije nad 20 odstotkov ni več mogoče nadzorovati – ko se enkrat začne, se ne bo kar ustavila. Hrvaška niti nima deviznih rezerv, s katerimi bi obvladali devalvacijo. Zunanji dolg je 40 ali 50 milijard, deviznih rezerv pa je samo 10 milijard, zato se z njimi lahko ščitimo le nekaj dni. Če pa bi se še upniki uprli in dosegli višje obresti, bi padli v kameno dobo, zato je vprašanje devalvacije zelo tvegano in nevarno politično in strateško vprašanje. Če ne bo ustreznih politik – in to ni samo tečaj –, bo devalvacija prišla kar sama."