Kratki orisi burne zgodovine banke Hypo Alpe Adria

Prednica banke Hypo Alpe Adria je bila ustanovljena še davnega leta 1896 s sedežem v takrat avstro-ogrskem Celovcu. Več kot prvo polovico svojega obstoja je bila Kärtnten Landes und Hypothekenbank razmeroma majhna banka zgolj krajevnega pomena, z imenom Hypo Alpe Adria pa se prvič pojavlja leta 1992, ko eden od pomembnih lastnikov postaja Grazer Versicherung.

Hitra rast v devetdesetih letih V letih po razpadu nekdanje skupne države je takrat še avstrijska banka, ki jo je od leta 1992 vodil Wolfgang Kulterer, začela hitro širiti svoje poslovanje predvsem na države, ki so na tem prostoru nastale. Svoje podružnice so odprli v Sloveniji, na Hrvaškem, na Madžarskem, v Bosni in Hercegovini, Srbiji, Črni gori in Makedoniji.

Rasli so tudi doma in so iz predvsem koroške banke postali peta največja avstrijska banka, ki je imela svoje podružnice tudi v treh Avstriji sosednjih državah: Italiji, Liechtensteinu in Nemčiji, pozneje pa tudi v Bolgariji, Ukrajini in Veliki Britaniji, čeprav so nekatere od teh že razmeroma hitro zaprli ali prodali.

Ko je krmilo banke prevzel Kulterer, je imela nekaj več kot 200 zaposlenih in manj kot dve milijardi evrov kapitala, ob koncu leta 2009, ko so bili prisotni v 13 državah, pa osem tisoč zaposlenih in 43 milijard premoženja, a po strokovnih ocenah tudi več kot osem milijard evrov slabih posojil, za katera je bilo že takrat jasno, da jih najverjetneje ne bodo nikoli dobili poplačane.

Rast so spremljale afere Toda kmalu so na površino začele prihajati zgodbe o tem, da ta rast ni bila brez madežev. Leta 2000 je planila afera z nemško General Commerce Bank, štiri leta pozneje pa so poskusi krepitve banke s tveganimi posli banko prikrajšali za več kot 300 milijonov evrov, kar je Kultererja leta 2006 prisililo v odstop. To izgubo so sanirali z izdajo novih delnic.

Veliko bolj pa so odmevale afere na prostoru nekdanje Jugoslavije, saj so v teh aferah sledovi vodili tudi do vplivnih politikov in drugih znanih ljudi tega časa (Vladimir Zagorac, Bruno Orešar, Ivo Sanader, Ivić Pašalić, Mate Granić in drugi, na avstrijski strani pa Jörg Haider).

Tudi sicer je banka poslovala po domače: revizijski podatki iz Hrvaške nakazujejo, da so pred slabim desetletjem več kot polovico tamkajšnjih posojil odobrili brez običajnih ocen tveganj. Na Hrvaškem so zelo sporni tudi njihovi turistično-nepremičninski posli kakor tudi prevzem osiješke Slavonske banke leta 1998, s katerim so utrdili svoje mesto pete največje banke na Hrvaškem.

Avstrija propad preprečila z nacionalizacijo Ko je proti koncu leta 2009 bila banka, katere polovični delež je leta 2007 banka Bayerische Landesbank kupila za manj kot desetino ocenjene knjižne vrednosti (in na njej na koncu izgubili okrog štiri milijarde evrov), tik pred propadom, so jo Avstrijci nacionalizirali, ker si niso želeli privoščiti propada pete največje banke v državi. Sredi avgusta 2010 pa so njenega nekdanjega direktorja Kultererja aretirali, danes pa se ga drži sloves enega od največjih generatorjev in promotorjev korupcije neverjetnih razsežnosti na prostorih jugovzhodno od Avstrije.

Prizadevanja so častna, toda dediščina je boleča Medtem ko se preiskovalci prebijajo skozi tajne račune v Liechtensteinu, avstrijska država pa kljub denarju, ki ga je Hypo Banka iz svojih tujih podružnic vlekla ven, sešteva izgube, se Hypo Banka danes želi čim bolj oddaljiti od svoje nečedne preteklosti.

Toda ponovno grajenje čiste podobe ne bo preprosto. Na Hrvaškem jih na primer boli predvsem to, da so jih Hypo Banka ter vojni zaslužkarji in vsi drugi, ki so se okrog nje in z njo vrteli, pokradli takrat, ko so zaradi vojne in povojne revščine že tako bili ranljivi.