Sobota, 6. 5. 2023, 22.10
11 mesecev, 2 tedna
Tomaž Ambrožič: Luče pri Grosupljem, simbol slovenske samozavesti
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,26
5
Samozavest je ena temeljih lastnosti, ki so potrebne, da je človek v življenju uspešen. Verjeti vase in v svoje sposobnosti pomaga izkoristiti potenciale, ki jih premoremo. Zapisano še kako velja tudi v športu. Z izžarevanjem samozavesti tekmecem na igrišču in ob njem sporočamo: "Verjamem, da sem dober in da lahko postanem najboljši."
Ponižno opazovanje samozavestnih sosedov
Po pravici povedano, to ni bilo nekaj, kar bi v preteklosti zelo močno krasilo slovenski šport. Tolažbo ob neuspehih smo hitro našli v objektivnih dejstvih (majhnost), ki so nam jih vsi priznavali. Globalizacija je tudi v športu odprla vrata praktično vsem in nekdanjih serijskih zmagovalcev mnogi niso več spoštovali, kot da so nepremagljivi.
Devetdeseta leta minulega stoletja so Sloveniji prinesla svojo državo. Športnih velikanov nam sicer že v Jugoslaviji ni manjkalo. Leon Štukelj, Miroslav Cerar, Ivo Daneu, Branko Oblak, Mateja Svet in mnogi drugi so javnost navduševali tudi s ponižnostjo in spoštljivostjo, ki so ju kazali do vseh, s katerimi so tekmovali, in jih premagovali. Bili so drugi časi in šport še ni bil vse to, kar je danes.
Športni uspehi so nam po osamosvojitvi dajali občutek enakopravnosti v mednarodnih arenah in tudi pripadnost narodu, ki ni zgolj priden in ponižen. Poželjivo in nevoščljivo smo opazovali samozavest, s katero so takrat navduševali srbski in hrvaški športniki, ko smo na novo začeli pisati zgodovino. Ob približevanju Evropski uniji smo se s prebivalci preostalih držav večinoma primerjali s standardom in plačami. Na tem smo gradili svojo samozavest, ko smo lahko zatrjevali, da se pri nas živi bolje kot v nekdanjih jugoslovanskih republikah. A na globalni ravni nam to ni pomagalo kaj veliko.
Samozavest so nam občasno pomagali dvigovati smučarski uspehi, vseeno pa smo s cmokom v grlu spremljali zmagoslavje nogometašev Crvene zvezde v pokalu državnih nogometnih prvakov leta 1991, hrvaško košarkarsko reprezentanco na OI v Barceloni, zmagoslavje košarkarjev Partizana kot najboljše evropske ekipe leta 1992, pa bronaste hrvaške nogometaše na SP v Franciji 1998.
Zlata Janja Garnbret v športnem plezanju na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2021
"Sveta trojica" samozavestne preobrazbe Slovencev
Prelomnica, ki jo je napovedovalo novo tisočletje, je v izdihljajih prejšnjega tisočletja prinesla to, o čemer smo športni navdušenci le potihoma sanjali. Odlične predstave košarkarjev Olimpije v evropskih pokalih, senzacionalna uvrstitev nogometašev Maribora v nogometno ligo prvakov in zgodovinska uvrstitev nogometne reprezentance na prvo evropsko prvenstvo so prebudili nacionalno identiteto. Kar naenkrat smo si znali potrkati po prsih in v dvoranah ter na stadionih skandirati: "Mi, Slovenci!"
A še pomembnejše stvari so se ob koncu leta 1998 in v začetku leta 1999 dogajale v slovenskih porodnišnicah. V razmaku zgolj nekaj mesecev je na svet prijokala trojica otrok, ki jim takrat nihče ni pripisoval sposobnosti, ki bodo spremenile dojemanje športa med Slovenci. Tadej Pogačar, Janja Garnbret in Luka Dončić so verjetno v naročju svojih staršev poskakovali, ko se je Slovenija veselila nogometnega uspeha v zasneženem Kijevu.
V novem tisočletju Slovenci pišemo drugačne športne zgodbe. Sedaj nam jih ne zavidajo samo Hrvati in Srbi, ampak kar vsi po vrsti.
Tadej Pogačar, veliki zmagovalec kolesarske dirke po Franciji v letih 2020 in 2021
Slabih 20 let kasneje je omenjena "sveta trojica" na poti, da si vsak v svojem športu prisluži naziv "Greatest of all time" oz. najboljši vseh časov, kar skrajšano imenujemo "GOAT". Janja si ga je prislužila že pri zgolj 21 letih, Tadej in Luka pa sta na odlični poti, da se ji pridružita.
Kaj se je zgodilo, da so naši športniki od predstavnikov majhnega naroda, ki je vesel, da ga kdo sploh opazi ter loči od Slovakov, postali tako samozavestni, da nas drugo mesto na kolesarski dirki Tour de France komajda navduši?
Preskok v glavi je povezan s samozavestjo, ki jo Slovenci počasi odkrivamo v nacionalnem DNK. Morda smo jo imeli preveč potlačeno v sebi. Morda smo potrebovali sprožilec, ki je odstranil zatič. Navdih, ki ga lahko sprožijo športniki, je nezaustavljiv in nalezljiv.
Današnji osemletniki, ki se vpisujejo v športne krožke in klube, tja prihajajo z drugačno popotnico. Drugačna je tudi od tiste, ki je spremljala našo "sveto trojico" ob njihovih prvih športnih korakih. Slovenci postajamo samozavestnejši na vseh področjih, ne samo v športu. V gospodarstvu, znanosti, umetnosti. Sedaj spoznavamo, da smo z razlogom prav Slovenci od vseh slovanskih plemen "pririnili" najdlje na zahod. Če so nas nekoč nekateri slabšalno imenovali "dunajski konjušniki", danes iščejo drugačne primerjave.
Samozavest in karizma v najbolj prestižnem in globalnem športu
Samozavest je temelj osebnosti, ki jo lahko izžareva posameznik. Temu rečemo tudi karizmatičnost. Lastnost, ki se je ne moreš naučiti oz. priučiti. Povezana je s spoštovanjem samega sebe in s spoštovanjem vseh okoli sebe. Če sami sebe ne spoštujemo dovolj, nas bodo preostali veliko težje spoštovali in pa tudi upoštevali.
Da je Slovenec Aleksander Čeferin še tretjič prejel zaupanje evropske nogometne družine za opravljanje službe predsednika Evropske nogometne zveze (Uefa), je fascinantno. Kot novinec je imel ob prvi izvolitvi komaj kakšnega protikandidata, drugič in tretjič prav nikogar. Če ob tem vzamemo v obzir še pandemijo covid-19, pretres s superligo ter vojno v Ukrajini, je uporaba besede "fascinantno" morda še premalo.
Aleksander Čeferin je bil konec marca že tretjič potrjen za predsednika Evropske nogometne zveze (Uefa).
Prav tako je fascinantna Čeferinova drža, ki močno odstopa od do sedaj videnega. Kot predsednik Uefe se dobro zaveda pomena te funkcije, katere naloga je povezovanje in ne razbijanje. Dejstvo, da se je Joan Laporta, predsednik enega najmočnejših nogometnih klubov na svetu, Barcelone, potem ko se je dve leti na vse pretege trudil razvrednotiti Čeferinovo vlogo predsednika Uefe, odločil priti v Slovenijo in s tem simbolno potrdit njegovo avtoriteto, je zelo zgovorno.
In Čeferin ga ni gostil v kakšnem od slovenskih protokolarnih objektov ali v petzvezdičnem hotelu, s čimer bi mu izkazal priznavanje veličine. Laporto je gostil tam, kjer je do sedaj vse, ki v svetovnem nogometu nekaj pomenijo. V Lučah pri Grosupljem. Pr' Martinet. Ne, to ni bila kaprica. To je zdrava samozavest in ne servilna gostoljubnost, ki pač ni dana vsakomur.
Ostati zvest samemu sebi, verjeti vase in v tisto, za kar meniš, da je prav, biti hkrati spoštljiv in samozavesten. Ni naključji. To sta športni DNK in športni duh, ki smo ju Slovenci odkrili v sebi. Le nalesti se ju moramo. Drug od drugega.
Tomaž Ambrožič, kolumnist Siol.net
5