Bo po ulicah kmalu hodil terminator?

Ekipi inženirjev biotehnologije, ki deluje pod budnim očesom profesorja kemije Charlesa Liebra, je uspelo spojiti živalsko tkivo (natančneje podganje) z nanostrukturami in tranzistorji, zmožnimi nadziranja bioelektričnih impulzov. Tako jim je uspelo ustvariti prvi "živeč" hibrid med živimi celicami in električnimi komponentami. Lieber je ob tem dejal, da njihov projekt briše mejo med elektronskimi anorganskimi ter biološkimi organskimi sistemi.

Kako jim je to uspelo? Kot že omenjeno, eno polovico takšnega kibernetskega tkiva sestavljajo žive celice, drugo pa elektronika. Pri celičnem delu gre za povsem običajne celice s povsem običajnim celičnim obnašanjem, elektronski del pa deluje kot mreža, ki omogoča računalniku, da komunicira neposredno s celicami.

Za stvaritev kibernetskega tkiva so znanstveniki uporabili tridimenzionalna biološko-čutna "ogrodja", ki spodbujajo celice, da rastejo okoli njihovih površin. "Ogrodja" so narejena iz kolagena, ki sicer tudi pri živalih predstavlja povezovalno tkivo. V njegovo matrico so nato vtkali nanožice in tranzistorje ter tako posledično ustvarili nanoelektrične strukture (nanoES), katere so posejali s celicami nevronov, srca, mišičevja in ožilja podgan. Na teh strukturah se nato samodejno razvije kibernetsko tkivo, ki že ima vdelano senzorno mrežo.

Pot je bila dolga Največjo oviro pri tovrstnih raziskavah je do zdaj predstavljala vgraditev elektrod za nadzor celične aktivnosti. Do zdaj to, da ne bi zmotil celičnega delovanja, ali celo poškodoval same celice, ni uspelo še nikomur.

Harvardski bistroumneži so tako močno napeli možgane in se po mnogih neprespanih nočeh dokopali do drugačne rešitve. Namesto da bi elektrode vgradili, so za nadzor celičnega delovanja uporabili kar že vdelano nano senzorno mrežo, ki se v funkcije celic ne vmešava (primer: pri meritvah srčnega utripa kibernetskega srca so uporabili že implementirane nanožice).

Čaka jih še doga pot, vendar so rezultati obetavni Kljub temu da je celotna zadeva še v zgodnji fazi testiranja in da se za zdaj ukvarjajo predvsem z ustvarjanjem podganjega kibernetskega tkiva, pa jim je že uspelo vzgojiti tudi centimeter in pol dolgo kibernetsko-človeško žilo, prav tako pa so bili uspešni pri odčitavanju podatkov iz celic. Novo odkritje jim je dalo zagon, zato že delajo na naslednjem koraku, ki je povezava in komunikacija različnih delčkov kibernetskega tkiva na enak način, kot ta proces poteka v organskem sistemu.

Po stopinjah kiborgov Navdušence nad znanstveno fantastiko ta dosežek lahko spomni na tehnologijo, ki jo uporablja fiktivna rasa Borgov v svetu Zvezdnih stez, ali morda celo na robotskega terminatorja, vendar je kaj takšnega po besedah znanstvenikov še vedno krepko oddaljeno.

Trenutno je namreč uporabnost takšnega kibernetskega tkiva še precej omejena, gre pa predvsem v smer medicine. Sčasoma bi novo odkritje lahko uporabili za konstrukcijo spodbujevalnih vsadkov, okončinskih protez, opazovanje živčevja in za namene medicinske nanorobotike (v krvni obtok vbrizgajo mikroskopsko majhne robotske organizme, ki s pomočjo električnih impulzov celic odkrivajo poškodovana oziroma obolela območja ter tako skušajo odpraviti številna vnetja, strdke in celo tumorje).

Tudi atomska bomba je imela korenine v dobrih namerah Največji teoretiki zarot pa nedvomno že vidijo dan, ko se bodo takšne tehnologije polastile številne megakorporacije in jo uporabile v zaslužkarske, ali celo družbeno nadzorne namene. Ni dvakrat za reči, da prihodnji rodovi ne bodo bogatili svojih umskih in fizičnih sposobnosti kar s priklopom svojega telesa na računalnik in nalaganjem raznoraznih aplikacij, pri tem pa pozabili, da svojo telesno-duševno integriteto polagajo v roke nekoga drugega. Navsezadnje, tudi Lieber sam je dejal, da je eden od ciljev njegove raziskovalne ekipe doseči neposreden nadzor celičnega delovanja prek računalniških ukazov.

V bolj kratkoročnem smislu pa to znanstveno odkritje nedvomno predstavlja predvsem odličen način vzgajanja "organov-na-čipu", tj. laboratorijsko vzgojenih posamičnih človeških organov, ki bi v laboratorijskih testih nadomestili žive primerke, kot so razni zajci, miši in podgane.