Mokrišča so ledvice narave

Zaradi pomanjkljive ozaveščenosti in zgodovinskih razlogov ljudje mokrišč ne doživljajo dopadljivo. "Človeku mokrišča niso prinašala ekonomske koristi, dodatno pa jih je nedopadljivo enačil z virom komarjev in bolezni. Ravno zato so mokrišča bila najpogostejša tarča pozidav, saj so vedno menili, da jih ni škoda," je pojasnil direktor zavoda RS za varstvo narave Krajčič. Tudi pri nas se je, zlasti v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, količina mokrišč manjšala zaradi intenzivnih kmetijskih posegov, a trend se počasi obrača – pomen mokrišč postaja vendarle prepoznaven.

Mokrišča so učinkovitejša od nasipov V naravi imajo mokrišča več pomembnih vlog, za katera se ne zavedamo dovolj, kako neposredno so nam koristna. Mokrišča med drugim čistijo onesnaževalce, ki jih vsak dan oddajamo v okolje s kmetijsko dejavnostjo in z odplakami; to predelajo in tako znižajo vpliv na podtalnico in vodotoke: "Če so gozdovi pljuča narave, so mokrišča že zato ledvica narave, ker jo učinkovito prečiščujejo."

Mokrišča tudi izjemno dobro uravnavajo višino vode ob nalivih. "Delujejo kot goba in le počasi oddajajo vodo, s čimer preprečujejo visoke vodne sunke. Človek je ta uravnavalni mehanizem prevzel pri protipoplavnih ukrepih v obliki dragih umetnih vodnih zadrževalnikov, a močvirja to naredijo sama, brez mehanizacije – tudi zato pametne zahodne države ponovno uvajajo naravne mehanizme protipoplavnega varstva," opozarja Krajčič in dodaja, da so mokrišča tudi zanimiva rekreacijska območja. Lepa primera sta Škocjanski zatok v okolici Kopra in Zelenci na skrajnem severozahodu Gorenjske, ki sta ne le zavarovana, temveč tudi primerno urejena.

Razvoj in varovanje narave lahko sobivata V pogovoru za SiOL.net se je Krajčič ozrl tudi na vprašanje, kako uravnovesiti razvojne interese in varovanje narave. Prepričan je, da ne znamo uporabiti naše naravne danosti kot temelj razvoja. "Žal neprestano iščemo vzorce v drugih okoljih – če industrija sodi v urbana okolja, potem taki vzorci razvoja ne sodijo v varovana območja. Ne potrebuje vsaka občina industrijske cone, vsaka druga občina golf igrišča in vsaka tretja občina letališča. Lokalna skupnost mora znotraj svojih danosti najti tisto, kar jo bo pokazalo kot prepoznavno in ji omogočilo razvoj." Opozoril je tudi na slabo izkoriščanje sredstev za ohranjanje narave in nepripravljenost lokalnih skupnosti, da se ustrezno lotijo tega vprašanja. "Imamo rezerviranih okoli 60 milijonov evrov za sto projektov ohranjanja narave, zlasti Nature 2000, vendar tega občine prijaviteljice ne želijo ali ne znajo izkoristiti, zato je črpanje tega segmenta slabo in neučinkovito. Od sto projektov je bil samo en projekt napeljan na te vsebine – lokalne skupnosti ne želijo oziroma nočejo videti svojih naravnih danosti kot gonilo razvoja, temveč iščejo infrastrukturo, kjer je denar mogoče dobiti preprosto in brez intelektualnega truda."

Dobri primeri tudi pri nas Razvoj ob varovanju narave zahteva veliko inovativnosti in že v Avstriji znajo pokazati, kako to deluje. Razvoj je treba pritegniti v specifiko, ne v ukalupljene vzorce. Nekatere občine imajo posluh, denimo občina Kranjska Gora, ki je leta 1993 zavarovala območje Zelencev kljub načrtom, da bi tam uredili kmetijska zemljišča, nekatere kraške občine, ki so sodelovale v projektu obnove kraških kalov (1001 kal), in priobalne občine, ki so sodelovale pri varovanju in urejanju Škocjanskega zatoka – slednji je izrazit primer, kako se srečata visoko urbanizirano okolje in majhno območje popolnoma naravnega ekosistema.