Znamenje upanja

Z izjemo tednov, ko neumorno ponavljamo frazo srjčnu an zdravu (v prevodu: ja sričnga pa zdrauga). Ko sem tako zadnje dni mlel po glavi tokratno temo kolumne, so me obhajali jako nenavadni občutki. Novinarji namreč skorajda ne znamo pohvaliti. Skorpulantsko se bojimo, da bi postali propagandisti, in potem še bolj opletamo z dolgim jezikom na vse strani. Razen pri športu. Konec! Uvod je že predolg. Na vrsti je jedro. Malgaški Slovenec Pedro. Da se tako izognem tistemu tolikokrat ponovljenemu izrazu za velikega človeka, ki je bil prejšnji teden znova uradno nominiran za Nobelovo nagrado za mir. Opeko je nominirala slovenska država. Pa tudi monaška in Madagaskar. Mogoče se jim bo pridružila še francoska. K tem prištejmo še politike, diplomate, duhovnike in mnenjske voditelje, ki so jih Slovenci v zadnjem letu prepričali, da bi prestižno nagrado morali poslati prav na Madagaskar. A bolj kot ves ta večmesečni trud slovenske vlade, diplomatov in drugih vplivnih ljudi me je presenetila enotnost. Glasno sta ga podprla tako Lojze Peterle kot Roman Jakič. Zanj sta se po svetu več mesecev zavzemala tako Janez Janša kot Karl Erjavec. In predsednik republike Borut Pahor. V tej kolumni je premalo prostora, da bi naštel vse, zato omenjam samo nekaj bolj znanih imen. V medijih nismo zasledili kakšnih zelo glasnih pripomb, da je delo Opeke kapljica v morje v primerjavi z inkvizicijo, križarskimi vojnami, mariborsko gospodarsko polomijo in pedofilijo. Da ne nadaljujem z drugimi cinizmi in zlobnimi kritikami, ki krožijo po medijih, ko gre za ocenjevanje dosežka človeka z nasprotnim političnim prepričanjem. Ne. Pedro Opeka je v Sloveniji dobil status športnega odlikovanca (mediji uporabljajo izraz "junak"), ki ga občudujejo vsi, ne glede na politično prepričanje. Slovenci so Opeko prepoznali kot skupno ikono. To je jasno iz podatka, da si je kar pol milijona ljudi ogledalo dokumentarni film Jožeta Možine, za katerega je ravno prejšnji teden prejel nagrado za režijo v Hollywoodu. Opeka izvira iz izrazito katoliškega kroga. Njegov oče je takoj po vojni ušel partizanskemu strelu v bližini Hude jame in pobegnil v Argentino, on pa je postal duhovnik. Politiki levice so Opeko podprli ne glede na to, saj je pokazal, kako je treba ravnati z ljudmi na robu: jim pomagati vstati in dati priložnost, da z delom postanejo pokončni in ponosni ljudje. Javnosti so pokazali, kaj pomeni v praksi geslo o gledanju naprej namesto oziranju v preteklost. Ne smemo pozabiti, da so Pahor, Erjavec in Jakič marsikomu na politični levici šli v nos, ker so podprli "njihovega". Očitkov pa so bili deležni tudi iz drugega tabora, ker da kujejo dobiček iz "naših". Ne dvomimo o tem, da bi se lahko podobna zgodba očitkov zaradi "naših" in "njihovih" ponovila tudi v obratni smeri. Zato je njihova poteza še toliko pomembnejša. Politiki so tokrat pokazali, da razumejo pesnika, ki se ga danes še posebej spominjamo. V napitnici, ki je uglasbena postala nacionalna himna, pravi, da smo se zato zbrat'li, ker dobro v srcu mislimo. In naj dolgo žive vsi dobri ljudje. Čim več takih, torej!