Življenje po Sarkozyju

To seveda pomeni, da zmaga Hollanda ni pomembna samo za francoske državljane. Za celo Evropo se začenja življenje po Sarkozyju. O Sarkozyju je mogoče povedati marsikaj, dejstvo pa je, da se je mnogokrat znal obnašati kot pravi državnik. To je še zadnjič dokazal v nedeljo, ko je bilo ob priznanju poraza na njem po dolgem času spet mogoče opaziti delček tiste veličine, ki jo je med volilno tekmo tako spretno skrival. Iz zgodovine vendarle odhaja dostojanstveno, z dvignjeno glavo.

Sarkozyjeva težava je bila preprosto povedano v tem, da ni bil kos krizi. Ni znal poiskati poti iz nje. Načeloma je sicer tako, da so ljudje pripravljeni sprejeti marsikaj, konec koncev tudi solze, znoj, trpljenje …, vendar samo pod pogojem, da imajo te stvari nek smisel. Prav ta smisel pa se je Sarkozyju nekje na poti izgubil. In Merklova mu pri tem gotovo ni bila v pomoč. Vse, kar sta bila Evropejcem sposobna ponuditi, je bilo odrekanje.

Kot rečeno, Evropejci bi bili pripravljeni sprejeti tudi pot odrekanja, če bi le vedeli, da nekam vodi. Ampak tako Sarkozy kot tudi Merklova nista nikoli znala prikriti dejstva, da niti po naključju ne vesta, kam vse skupaj pelje. Bila sta brez idej in neke dolgoročnejše vizije, v bistvu sta se zgolj pasivno odzivala na dogajanje okoli sebe. Takšno brezidejnost pa ljudje slej ko prej razkrinkajo. Ni naključje, da tudi Merklova v zadnjem času na lokalnih volitvah doživlja samo še poraze.

Na drugi strani se Hollandov uspeh skriva v tem, da je ljudem znal ponuditi upanje. "Odrekanje ni usoda!" Celo v odnosu do globalizacije človek ni nujno pasiven: "Globalizacija ni fizikalni zakon! Je politična konstrukcija. Kar pa so določeni ljudje sklenili in postavili, lahko drugi spremenijo. Politika se mora spoprijeti s kazino ekonomijo in finančno spekulacijo, da bi zavarovala dostojanstvo delavca in utemeljila konkurenco na okoljskih in socialnih normah."

V zadnjih mesecih so se mnogi spraševali, v čem se pravzaprav kaže Hollandovo levičarstvo. Tudi tukaj je vse presenetil s tradicionalnostjo: levičar je natanko na tisti točki, na kateri si praktično nihče več ne upa vztrajati – vsakdo se boji, da bo izpadel preveč naiven –, namreč na točki napredka. V enem intervjuju se je opredelil kot un militant du progrès, goreč zagovornik ideje napredka. Kaj to pomeni? To pomeni, da Hollande verjame v znanstveni, socialni in ekološki napredek, ne verjame pa v samodejno rast, ki jo poganjajo bodisi trgi bodisi država. S tem se navezuje neposredno na tradicijo Rousseauja, ki opozarja na razkorak med tehničnim in moralnim, ekonomskim in človeškim napredkom.

Hollande vidi nalogo politike v določitvi mej in zastavkov znanstvenega napredka. To terja nov tip etike, ki ne bo več utemeljena na liberalistični individualnosti, na subjektivnih prepričanjih, pač pa na intersubjektivnih odnosih. "Etika ni utemeljena samo na osebnih prepričanjih: skupaj moramo določiti, kaj je možno in kaj ne. Ti razmisleki ne smejo biti prepuščeni neki eliti, marveč skupnosti državljanov."

Hollande razume zdajšnji zgodovinski trenutek kot obdobje splošnega pretiravanja na vseh področjih, ki mu mora politika postaviti neke meje. Torej bi se lahko reklo, da mu pomeni politika proces dejavne humanizacije, tj. iskanje in uveljavljanje mej tistega pristno človeškega.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.