Zgolj prijatelja

Vsak izmed nas lahko hitro opazi, da so se partnerski odnosi in s tem podoba harmoničnega družinskega sveta družine danes močno spremenili in že precej skrhali. Včasih se je le malokdo spraševal o individualnem vzajemnem ujemanju ali neujemanju bodočih zakoncev, danes pa je dejstvo, da je prejšnjo delovno zdaj nadomestila čustvena skupnost.

Kako se je spremenilo razumevanje poroke V skladu s tem se je vzpostavilo tudi novo pravilo odločanja, ki se glasi: tam, kjer umrejo čustva, naj se konča tudi zakon. Čustva pa so močno povezana s potrebami, željami, vrednotami, pričakovanji in vlogami, ki jih imata dva posameznika ter jih danes v odnosu tudi iščeta in uveljavljata.

Tako se zakonska zveza spreminja iz zveze, ki naj bi samoumevno trajala vse življenje (dejstvo, da v preteklosti za ceno neenakosti žensk in stare ženske vloge, žrtvovanja za druge), v zvezo, ki se ohranja samo pod določenimi pogoji.

Prebujene ženske Ker se je mnogo stvari spremenilo, se danes nekako stereotipno verjame, da možje v srednjih letih zapuščajo svoje žene zaradi lepših, vitkejših, mlajših in plodnejših žensk, a statistični podatki kažejo, da več kot 70 odstotkov ločitev po 50. letu sprožijo ŽENSKE. To je po eni strani posledica spreminjajoče se kemije v ženskih možganih (jajčniki prenehajo proizvajati hormone, ki napajajo tokokroge za komunikacijo, čustvene tokokroge, potrebo po skrbi za druge in željo po izogibanju konfliktom). Ženska v srednjih letih ne dobiva v možgane več toliko estrogena in posledično oksitocina (hormon za povezovanje in skrb), ki zagotavljata, da ženska izpolnjuje zahteve drugih, zato se osredotoči na zadovoljevanje sebe. Razlika je le v tem, da so včasih pokopale svoja čustva, danes pa raje pokopljejo svoj zakon, če je ta nezadovoljiv. Zgodovina, ki ji ne moremo uiti

Danes dejansko ne živimo zgolj v svetu miselnosti, da lahko imamo vse, ampak tudi miselnosti, da si zaslužimo vse. Dejstvo je, da se ob tem kaj hitro zgodi, da posameznik še sam ne ve, kaj si v osnovi želi, kaj ga zadovoljuje, osrečuje. Posledica tega je, da lahko neprestano iščemo in smo neprestano nezadovoljni, nezadovoljeni, nesrečni, razočarani in osamljeni.

Ob tem je nesporno prisotna bolečina izgube, ko se na primer partnerstvo konča. Vsako končanje predanega intimnega odnosa pa pušča določene posledice ter nam zapira vrata v odprtost in predanost, ki sta v novem odnosu nesporno potrebni. Tako postanemo nezaupljivi do ljudi, ki nimajo z našimi preteklimi slabimi izkušnjami popolnoma ničesar.

Po vrhu vsega pa si tudi določene stvari razlagamo v okviru preteklih, pogosto negativnih doživetij. Vse to nas vodi do tega, da v vsak novi odnos vstopamo vse manj predani, zaupljivi, komunikativni in ljubeči. Najbolj žalostno ob tem je to, da si tako že na samem začetku onemogočimo odnos, ki si ga in kakršnega si v osnovi želimo imeti in po katerem hrepenimo. Tako smo danes priča vse večjemu številu odnosov, ki so opisani kot varni in se imenujejo "zgolj prijatelja".

Friends. Frendi. Prijatelji. Kot strokovnjakinja ali, bolje rečeno, oseba, ki pozorno opazuje, se poglablja, študira ter tako teoretično kot praktično analizira človeška in medčloveška vedenja in odnose na vseh ravneh sem priča vse večjemu številu zgodb, ko mi posamezniki zunaj ali znotraj terapevtske sobe vneto razlagajo o svojem zgolj prijatelju ali prijateljici ali, še bolje in mnogokrat rečeno, zgolj prijateljih ali prijateljicah, s katerimi se izmenično družijo.

Ko ima eden čas, greš z njim v kino, z drugim na sprehod, s tretjim na večerjo in ob vprašanju, ali ste tudi spolno dejavni, je odgovor seveda pritrdilen. Če eden nima časa, ga drugi ali tretji zagotovo ima, zavrnitev pa je tako manj boleča oziroma je ni.

Pojavilo se je torej stanje, kjer se ljudje ne želijo več čustveno zapletati, skupaj bivati, saj se že na začetku bojijo bolečine ob morebitnem razhodu, zato je biti bolje in predvsem lažje malo tu, malo tam in predvsem nikjer v celoti. Zdi se, da je kompleksnost velikega polja odločanja pripeljala v višji potencial konfliktov v odnosih.

Kaj si resnično želimo Ob tem se lahko vprašamo, kaj to pomeni za odnose. Taki na videz lepi in zabavni odnosi se dogajajo, dokler posameznik lahko dovolj dobro laže sam sebi, da ne potrebuje ali si ne želi več zgolj enega partnerja in tistega v vsej svoji polnosti. Kot psihoterapevtka se posledično znotraj terapevtske sobe srečujem s tistimi, ki se zlomijo in izgubijo. Seveda mnogo teh posameznikov vidimo tudi zunaj in uživajo antidepresive, alkohol, razne substance itd.

Seveda, spremenilo se je veliko, a dejstvo je, da se nekaj ni in se nikoli ne bo. To pa je to, da smo ljudje odnosna bitja, bitja, polna ljubezni, in ljubezen moramo tako dajati kot tudi prejemati. Povrhu vsega pa smo sebična bitja in si želimo to ljubezen za sebe od enega, tistega, ki mu ljubezen tudi sami izkazujemo. Ljubezen je glavno vodilo živih bitij, še posebej človeka, na vseh področjih in dejstvo je, da ima to, da nismo srečni znotraj partnerstva, negativen vpliv prav na vsa druga področja v našem življenju.

Moramo se boriti, ne pa se predati Kaj lahko človek stori, da pride iz začaranega kroga odsotnosti želje po predanem intimnem odnosu v dvoje, ki je seveda lažni obrambni mehanizem za zakrivanje strahu pred bolečino ter spodaj ležečo neskončno in večno željo po odnosu?

Pravi odgovor je tveganje. Če hočete ali nočete slišati, je edina mogoča pot večno ponovno tveganje, kajti če tvegate, imate vsaj možnost, v nasprotnem primeru pa niti te ne. Kolikorkrat pademo, tolikorkrat lahko tudi vstanemo. Narava je za to poskrbela. Ljudje smo borci, zato se moramo boriti, ne pa se predati. Ob vsakem padcu pa se lahko veliko naučimo. Konec je zgolj, ko je zares konec!