Železna zavesa v pravosodju

Ideja skupnega evropskega trga, temelječega na svobodi in pravni zaščiti vsakega od posameznikov, je tako na najpomembnejšem nivoju, to je na ravni nacionalne denarne valute, doživela pomembno potrditev. S tem je bil za Rigo odpravljen še zadnji element, ki jo je povezoval z neljubo preteklostjo. Železna zavesa na Baltiku se je nepovratno dvignila. A se je na drugem koncu Evrope, na skrajnem jugu območja, kamor je meril Churchillov prst, nepovratno zagozdila. Slovenija je z včerajšnjo prvostopenjsko obsodbo namreč globoko prizadela duha združene Evrope in demokratičnih prizadevanj povsod po svetu. Včeraj smo v eni sami uri zdrsnili desetletja nazaj. Kdorkoli je razmišljal o dogajanju na Roški ulici, se kar ni mogel načuditi, kakšen skok smo napravili med letoma 1988 in 1993. Tedaj smo dobesedno zamenjali civilizacijo. Iz federativne socialistične republike, ki je bila skrpana pod imenom Jugoslavija, geografsko pa je pripadala Balkanu ali še širše, klubu nerazvitih, kamor je tudi izrecno težila (Neuvrščeni), smo se osamosvojili, zapustili pravni (nepravni) sistem titoističnega totalitarizma in se pripravljali na sprejem ponudbe za pridružitev Evropski zvezi. Včeraj smo padli nazaj vanjo. Sodba, ki jo je izrekla Barbara Klajnšek, je vse presenetila. Pri tem je postalo tudi očitno, da so žena človeka, ki je zaprl Janeza Janšo – Branka Zobec Hrastar, tožilec Andrej Ferlinc in Barbara Klajnšek delovali popolnoma usklajeno. Prva je pripravila obtožnico, ki jo je potem – ko je bila Branka Zobec Hrastar že na varnem v odvetniški pisarni tistega človeka, ki je ustvaril afero Mirage (Mirana Bandlja) – tožilec Ferlinc skoraj dobesedno povzel. Sodnica mu je v celoti ugodila – dosodila je toliko, kot je tožilec želel –, četudi je vsa "obtožba" slonela na domnevi oz. obljubi nagrade, izrečeni na neugotovljivem kraju, neugotovljivega dne in ure, od neugotovljive osebe. A to nas ne sme presenetiti. Obsodba Janeza Janše ima dva motiva. Prvi, najpomembnejši, je ta, da se ga kot politika poskuša umakniti iz parlamentarnega dogajanja. Na višjem sodišču bodo prvostopenjsko sodbo gladko potrdili – takšno moč postkomunisti še vedno imajo – padla bo – glede na šesti člen Evropske konvencije človekovih pravic – na Evropskem sodišču za človekove pravice, tako kot navaja Zbor za republiko, ko ugotavlja: "S tem je bila obdolženemu Janezu Janši odvzeta temeljna pravica do obrambe, ki jo vsakomur v 14., 22., 23., 28. in 29. členu zagotavlja Ustava Republike Slovenije, pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije človekovih pravic in pravica do pravičnega sojenja iz drugega odstavka 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, to pa pomeni grobo kršitev vseh treh naštetih najvišjih ustavnopravnih aktov, ki zavezujejo Republiko Slovenijo." Vendar bo vmes preteklo nekaj let (vsaj tri, če ne pet), v katerih bodo nove volitve, koder bo tranzicijska nomenklatura z novimi prevarami lahko postavila dve vladi: ti bosta za klane iz zaledja opravili večino umazanega posla, čisto tako, kot se že danes dogaja, npr. na projektu šestega bloka Teša: ta se je čez noč podražil za 140 milijonov evrov, a se nobena institucija (Klemenčičev KPK, tožilstvo, pravosodje ali policija) ni vprašala po zdravju. Tudi medijsko to ni bilo izpostavljeno, z izjemo Bernarda Nežmaha in njegove kolumne. Drugi, nič manj pomembni razlog je zastraševanje. Če nekoga obsodijo, kot so to storili s trojico včeraj, je zadaj univerzalno sporočilo. To pove: komurkoli lahko kadarkoli storimo nekaj podobnega. Nihče ni več varen pred "velikim bratom", ki grozi iz sodne palače na Dalmatinovi ulici v Ljubljani. To pa je bistveno obeležje totalitarne diktature. Da bi preprečili politični monopol nekdanje partije v sodstvu, je treba napraviti nekaj radikalnih potez. Najprej: ukiniti ljubljansko in mariborsko pravno fakulteto: prva z odhodom Boštjana Marije Zupančiča nima več nikogar, ki bi študente usposabljal za delo v evropskih razmerah, druga je prav tako kontraproduktivna v proizvajanju kadrov, pri katerih politična poslušnost (paraliza) nadomešča pravno znanje. Hkrati in nazadnje odpustiti večino sodnikov v slovenskem pravosodju in jih nadomestiti z ljudmi, ki bi jih pridobili iz Avstrije, Hrvaške in Srbije po mednarodnih razpisih. Če to deluje na področju slovenske medicine, bi še toliko bolj v pravosodju. Izjema, dve sta, ki si danes zaslužita nositi naziv sodnika, tožilca, ali delavca v pravosodnem organu. Enako je s policijo. Vsaj v nečem pa bi se morali vrniti v čas, ki je bil stičen s SFRJ-jem. Odpraviti bi morali namreč temeljno pomanjkljivost osamosvojitve, odsotnost lustracije. Tako bi enkrat za vselej dosegli, da se železna zavesa ne bi zapirala na Jadranu, v Sloveniji. To bi bil tudi prvi pogoj naše sproščenosti, h kateri tako stremimo.