Zarotniki iz Vatikanskih vrtov

Malo je postelj, v katerih človek spi tako dobro kot doma. Kdor veliko potuje, se mora navaditi na premehke ali pretrde, na preveč vzmetene vzmetnice, na škripajoče postelje, ki tiščijo, in pregrobo, dražečo posteljnino.

Malo je hotelov, v katerih človek spi kot doma.

Do zdaj sem naletel zgolj na peščico takih. Rimski Crowne Plaza St. Peter's na Via Aurelia Antica je vsekakor eden od njih. Hotel, katerega lastnik je družina pokojnega rimskega Slovenca Štefana Faleža, s svojimi korektnimi štirimi zvezdicami pravzaprav v ničemer ne izstopa. Ko sem se pozneje poskušal spomniti kakega detajla, ki bi mi morebiti ostal v spominu, sem nenadoma spoznal, da ga ni. Razen postelje.

Faležev hotel, ki je dva streljaja od vatikanskih zidov, ima res posebne postelje. Ali pa neko pozitivno energijo, kdo bi vedel. Tistih nekaj dni, ki sem jih nazadnje prebil v Rimu, sem spal naravnost božansko. In ko sem se pozneje pogovarjal z ljudmi, ki so kdaj prespali v Crowne Plazi, so se na moje veliko presenečenje vsi po vrsti spomnil zgolj tega, da so v tem hotelu res dobro spali.

I.

Bil je konec junija, v dneh, ko praznujemo neodvisnost. Že ob devetih zjutraj je termometer kazal skoraj trideset stopinj. Po Via Aurelia Antica je le nekaj minut vožnje po klancu navzdol in že si na Via della Conciliazione, eni najbolj prepoznavnih rimskih ulic, ki povezuje Trg Svetega Petra z Angelskim gradom in teče naravnost proti Svetemu sedežu.

Oblečena po strogem vatikanskem protokolu s spremljevalcem čakava na veleposlanika, ki naju odpelje na drugo stran. Stopim iz klimatiziranega avtomobila, v črni obleki s kravato, obut v dokolenke in črne čevlje, in v trenutku začutim, kako se segrevam na soncu, kako mi kaplje potu začenjajo polzeti po hrbtu in se počasi združevati v majhen potok …

Sonce vsako minuto bolj pripeka. Ko se pripelje veleposlanik, naglo sedeva v ohlajeni mercedez in že čez nekaj minut nam švicarski gardisti odprejo vrata v bržčas najmanjšo državo na svetu.

Sprehod po svežih Vatikanskih vrtovih je umik iz naraščajoče vročine Večnega mesta. Pomeni skok iz vsakodnevne resničnosti v neke druge časovne, prostorske in duhovne dimenzije. Na drugi strani Trga Svetega Petra ni neskončnih množic tistih, ki verjamejo, pomešanih z manjšino tistih, ki iščejo in upajo, da bodo našli. Na drugi strani vlada kontemplativni mir; ko se na posvetni strani najbolj znanega trga na svetu minute izgubljajo v prometnem kaosu in načetih živcih romarjev, ki komaj še dihajo v butajoči vročini, ob kateri postaneta glava in jezik težka, oči pa skaljene tavajo naokoli in iščejo senco za oddih, na drugi strani bazilike ni čutiti vznemirjenosti ali vročičnosti. Vatikanski vrtovi lagodno počivajo v svojem zelenju, skozi zidove pa veter prinaša komaj slišen odmev vedno živahnih rimskih ulic.

Vrtnarji, ki sredi dopoldneva počasi končujejo jutranja opravila, z nekakšno notranjo mirnostjo in natančnostjo opravljajo svoje delo. Za hip dvignejo glavo in pozdravijo, ko mimo stopi kak duhovnik ali obiskovalec. Po skrbno pometenih, urejenih cestah in poteh, s katerimi so prepredeni Vatikanski vrtovi, redko, a zato tolikanj bolj dostojanstveno pripelje kak avto z oznako SCV, Status Civitatis Vaticanae.

Morda so tisto jutro vrtnarji med zalivanjem zelenice pod stolpom Svetega Janeza opazili tri sprehajalce, tako zatopljene v pogovor, da je dva od njih enkrat zadel curek škropeče vode. A sprehajalca, eden od njiju sem bil jaz, se za to nista zmenila.

II.

Pogovor je bil namenjen nenavadnemu dogodku pred več kot štiridesetimi leti, ki ga je do zdaj zgodovina neke ozemeljsko večje, a drugače v mnogem celo manjše države od Vatikana, povsem zamolčala. Tisto junijsko dopoldne, ki je zaradi visokih temperatur napovedovalo nadpovprečno vroč dan, so sprehajalci govorili o letu 1968, ko se je na majhni rimski terasi na Via Gregorio VII sestajala skupina štirih kolegov, ki so si nadeli ime Skupina Ypsilon.

Ni znano, kakšne so bile temperature pred štiriinštiridesetimi leti, ko je skupina Ypsilon razpravljala o tem, da bi bilo treba spisati nekakšen memorandum o prihodnosti Slovenije. Iz vrste pogovorov in razprav je nastal manifest Slovenija 1968 kam?, v njem pa so avtorji zahtevali državno samostojnost in neodvisnost Slovenije (ki je bila tedaj še globoko v Jugoslaviji), njen družbeni in gospodarski razvoj. S preroško natančnostjo so napovedali ("v prihodnjih dvajsetih letih …") izoblikovanje narodne osebnosti in državne neodvisnosti Slovenije.

Že leta 1968 povsem odkrito uporabljajo izraze, kot so odcepitev, državljanska vojna, kriza slovenskega gospodarstva, suverenost, lastna država, obenem pa opozarjajo na empirično dejstvo, da je Jugoslavija z gospodarskega stališča za Slovence pomenila "nenehno izgubo ekonomskih sredstev in prepreko k normalnemu gospodarskemu razvoju".

Nasproti temu postavljajo neodvisnost, s pomočjo katere bi si Slovenija odprla nove gospodarske perspektive, pospešila svoj zaostali razvoj in dvignila ljudem boren življenjski standard: "Za širše gospodarske odnose v okviru evropske ali svetovne ekonomije … je osnovni pogoj neodvisna država. Prej ali slej je torej nujno potrebno, da si to državo ustvarimo, kajti svoboda in blaginja naše bodočnosti sta dostopni edino po tej poti."

Še bolj bode v oči zahteva po politični neodvisnosti, zapisana v manifestu; avtorji so že leta 1968 prišli do istega spoznanja kot novorevijaši dve desetletji pozneje: brez neodvisne države Slovenci ne bodo preživeli in upravičili svojega zgodovinskega obstoja. V hamletovski dilemi med biti ali ne biti gre izpostaviti tiste tri elemente manifesta, ki so aktualni še danes, ko gre za vprašanje slovenske narodne zavesti: samozavest, slogo in vero v uspeh.

Med tridesetimi točkami manifesta je pomenljiva tudi tista, ki ne zanika odgovornosti slovenskih komunistov (vse podobnosti s sedanjostjo niso naključne) – avtorji jim priznavajo posebno vlogo za narodov blagor, posebno odgovornost.

III.

Zgodovinsko gledano je manifest Skupine Ypsilon svojevrstno presenečenje za tiste, ki smo mislili, da se je zgodovina začela leta 1987 ali 1988. V bistvu se je že dve desetletji prej; manifest Skupine Ypsilon so namreč natisnili in ga pretihotapili za železno zaveso, v Jugoslovenijo. Več deset izvodov so po pošti poslali na najrazličnejše naslove. Da bi še povečali krog prejemnikov, so se avtorji obrnili na nekoga, ki se je izkazal za napačnega.

Pustimo imena. Morda jih je ravno on ovadil jugoslovanski Službi državne varnosti, kdo ve. V strahu, da bi agenti SDV našli skupino in njen manifest, so knjižice nemudoma skrili tja, kjer tajne službe običajno ne iščejo prepovedanih knjig – v knjižnico papeške univerze Gregoriana, od koder so jih pozneje preselili v Vzhodni inštitut.

Vseeno pa sta dva iz skupine štirih, ki so leta 1968 spisali manifest Slovenija 1968 kam?, z življenjem plačala svoj pogum in vizionarstvo; najprej je v prometni nesreči leta 1980 v Nemčiji umrl en član, pozneje pa v Argentini še drugi. Danes sta živa še dva – eden od njiju živi v Franciji, a ga pisec pričujoče kolumne še ni spoznal. Pač pa sem se s pobudnikom skupine Ypsilon pogovarjal tistega vročega dopoldneva, ko je njegova pripoved nemo odmevala med eksotičnim rastlinjem vatikanskih vrtov, in se spraševal, koliko zgodb se še skriva tam zunaj in čaka na trenutek, ko bo naposled prekinjen dolgoletni molk.