Turisti so že eni takih. Že to, da so prišli k nam na obisk, samo po sebi pomeni, da imajo več denarja, kot ga potrebujejo za vsakdanje življenje. Pridejo k nam, da bi pri nas nekaj doživeli in nekaj porabili, in vse, kar moramo narediti, je, da jim kaj ponudimo. Včasih ne naredimo niti tega – ponudimo jim natanko nič. Tu sta dva utrinka z mojih zadnjih izletov po Sloveniji.
Predjamski grad Slovenija ima samo nekaj turističnih znamenitosti svetovnega razreda. Postojnska jama je ena od teh, saj vsako leto pritegne na sto tisoče turistov. Ker prejšnje upravljanje menda ni bilo dovolj učinkovito, je zdaj že nekaj časa pod novim vodstvom, ki poleg jame upravlja tudi Predjamski grad nedaleč stran – do njega je kakih devet kilometrov. Za osvežitev spomina, Predjamski grad je eden naših najbolj intrigantnih, dobro ohranjenih in solidno vzdrževanih gradov, ki ima dve ključni prednosti, s katerimi se številni drugi tovrstni objekti doma in po svetu ne morejo ponašati. Prva je njegova naravna arhitektura – umeščen je na ospredje kraškega sistema jam, ki je že samo po sebi fascinantno. Druga je njegova zgodba: Erazem Predjamski kot njegov najbolj znameniti prebivalec je bil neke vrste slovenski Robin Hood, ki se v gradu ni pustil osvojiti kljub dolgotrajni obkolitvi. Zvito je izkoristil jamski sistem, da se je prek njega oskrboval s hrano, s katero se je rogal svojim sovražnikom, ki so ga hoteli izstradati (metal jim je zrele češnje, njegovi nasprotniki pa so se čudili, kje jih je dobil). Na koncu so ga le ubili – in to na stranišču, kjer je imel grad najtanjše stene – s kroglo iz katapulta. Kakšna se vam zdi ta zgodba? Seveda, zlahka bi pobegnila iz Igre prestolov. Zlahka bi jo posvojil George R. R. Martin za enega svojih izvirnih likov. Igre prestolov nisem omenil po naključju. Nekaj časa je bil Predjamski grad v igri, da bi postal del njene scenografije – del te megauspešne televizijske serije bi posneli v njem –, vendar se je vse skupaj izteklo kot še en neuspeh slovenske turistične nepodjetnosti. Filmi si s Predjamskim gradom seveda niso tuji – svoj čas je tu snemal celo Jackie Chan (zrežiral in igral je v filmu Božji oklep, ki se dogaja tudi na tem gradu). Predjamski grad kot satelit Postojnske jame seveda pritegne kar nekaj turistov – v teh vročih poletnih dneh približno tisoč dnevno (informacija prodajalca vstopnic). Tisoč tujih turistov, od Rusov do Italijanov, vsak dan pešači po nekaj stometrski žgoči poti do sveže hladnega gradu, kjer jih vase potegneta njegova mistika in prijetna jamska temperatura. Kar nekaj ljudem – tako sem slišal iz komentarjev – se zdi grad celo bolj spektakularna reč kot "tista jama". Zdaj pa seveda pridemo do kavlja 22: kaj mislite, kje lahko turisti na tej lokaciji pustijo svoj denar? Praktično nikjer. Prodaja spominkov je uborna in se zapre, še preden je konec grajskega ogleda, avtomat, ki ti iz kovancev naredi odtise, v samem gradu ne dela (dvojezični napis v slovenščini in angleščini pa je že skoraj porumenel). Samo gostilna Požar posluje kot običajno in je še vedno brez konkurence. Si predstavljate? Vsak dan mimo vas pride tisoč Rusov s polnimi, res polnimi denarnicami, vi pa ne nastavite niti roke. Tudi Predjama kot kraj se pretvarja, da nima nič s samim gradom. Nikjer po vasi ni drugih gostiln ali vsaj kavarn, nikjer ni podjetniških idej, ki bi iz prijazne vasice ob fascinantnem gradu naredile svojevrsten, lahko ekološko, avtohtono in ne vem še kako usmerjen tematski park, ki bi tako začaral turiste, da bi tu ostali še en dan, ne samo še eno uro več. V bližini menda gradijo manjši muzej, a žal ne na temo viteštva. Si lahko zamislite? Leta, morda celo desetletja živite na tej lokaciji, mimo vas se valijo kolone avtobusov in turistov, vi pa jih ves ta čas samo gledate in ne naredite prav nič, da bi vsaj malo preusmerili tok denarja, ki se zliva mimo vas. Povem vam, če ne bi vedel, kaj početi, bi se takoj preselil v Predjamo in na tej idilični, zdaj že skoraj naravni turistični destinaciji (v poznem poletnem večeru, ko na terasi pred gradom zapisujem te vrstice, se je prijetno ohladilo, saj iz jame pihlja vetrc, okoli mene pa pojejo ptiči in se oglašajo črički) ustvaril svoj mali turistični vrtiček, s katerega bi pobirali sadove turisti z vsega sveta. Stacionarni telefon, ki mirno in tiho živi svoje samotno življenje zraven hiške, v kateri prodajajo vstopnice za grad, je lepa metafora miselnosti tega kraja – kraja, kjer se je, kljub novemu upravitelju, ustavil čas. Menda sicer pospešeno razmišljajo o tem, da bo treba nekaj ponuditi tej reki turistov – a kolikor vem, se tudi Nasa intenzivno pripravlja za polet na Mars.
Jezero Jasna Sami veste, kakšen je bil prejšnji konec tedna. Eden najbolj vročih v letu. Zdržati zunaj, na soncu, je bilo skoraj nemogoče, skoraj enako zoprno pa je bilo ves dan zdržati znotraj, saj se stanovanjske stene sčasoma razgrejejo in bivališče spremenijo v prostor, v katerem se zdi, da je zakuril peklenšček. Jasno, da se hitro pojavi misel, da bi bilo ta konec tedna, sploh če imate razigrane otroke, dobro kam oditi. Recimo nekam proti hribom … recimo v Kranjsko Goro, tam zraven do Jasne, jezera, kjer si roki podajajo naše najprestižnejše alpsko mesto in najimenitnejši vršaci Julijskih Alp. Kaj vas pričaka na tej unikatni slovenski alpski lokaciji, skoraj edini, kjer je jezerce ob tako prometni cesti, ki pelje na najbolj znan slovenski gorski prelaz?
Nič, seveda. Že kar nekaj let je nekdaj znamenita okrepčevalnica pri Jasni, kjer so si obiskovalci celo pozimi ob jezeru namestili ležalnike, se greli v šibki toploti takratnega sonca, ob tem pa srebali vročo kavo, nič manj in nič več kot – zaprta. Razlog: menda je novi lastnik neupravičeno povišal stavbo in zato ne dobi obratovalnega dovoljenja. Detajlov ne poznam, na pomolu se širijo razne govorice, nekateri pravijo, da je vse skupaj neupravičeno in da gre za lokalne prepire, spet drugi trdijo, da je prav, da mu ne pustijo delati. Oboji pa se seveda strinjajo s tem, da ni dobro, če na Jasni pozimi ne dobiš vroče kave, poleti pa ne osvežujoče hladne pijače. Prejšnji konec tedna, ko smo previdno preizkušali temperaturo alpskega jezera – zagotavljam vam, ohladi še tako vročo glavo –, je bilo okoli Jasne vsaj petsto obiskovalcev. Vsa bližnja parkirišča so bila polna, ljudje so se, kot na pravi morski plaži, polegli pod tamkajšnjimi drevesi in uživali v senci gorske svežine – zapraviti pa niso mogli niti beliča. Takole čez palec bi rekel, da bi se med takim koncem tedna ob odprtem gostišču dalo zaslužiti enoletno plačo natakarja ali dveh. Če bi imeli na desetine takih jezer, bi človek rekel: pa dobro, tukaj ni uspelo, sprtih lokalnih interesov se na tej lokaciji pač ne da rešiti, saj imamo še druge podobne lokacije, bomo pa tja hodili na oddih. A žal ni tako; jezero Jasna je redko, če ne skoraj edino slovensko v takem ambientu, gravitacija obiskovalcev k njemu pa naravna, logična in enkratna. A ne glede na to se vsega skupaj vseeno ne razreši tako, da bi pobirali turistični denar, ki dobesedno leži ob jezeru. Nekaj pa je bilo ta konec tedna vendarle drugače. Tudi domačini so opazili, da so ob jezeru Jasna v zadnjih dneh pospešeno delali, obrežje jezera so opremljali z novimi pomoli in mostovi, bagri pa so urejali okolico. "Kaj pa bo tu?" sem vprašal nekaj takih, ki so bili po naglasu sodeč Gorenjci in torej po definiciji doma v teh lokalnih rečeh. "Ne vemo," so odgovorili vsi enako, "nekaj pravijo, da bodo 'začeli colati'." "Kaj pa bodo 'colali'?" sem vprašal. "Saj nič ni, še lokal ni odprt." Skomigali so z rameni. Nihče ni vedel, kakšne načrte ima lokalna oblast. Morda pa bodo, tako sem si mislil, zaračunavali razgled. Ali pa parkirnino ob jezeru. To je, kot kaže, veliko laže kot odpreti lokal. To – pogled, razgledovanje – pa je tudi tisto, kar ti v resnici edino znajo zaračunati na Predjamskem gradu. Tu pa se skriva tudi odgovor na vprašanje, zakaj Slovenci nočemo pobirati turističnega denarja, ki leži na cesti. Želeli bi zaračunavati poglede.
Slovenija, dežela neprecenljivih pogledov.
4
