Zakaj je dobro, da je zmagal Zoran Janković

CNN je o Sloveniji na zadnje poročal pred štirimi dnevi v zvezi s porazom Maribora proti Bruggeu. BBC, Reuters in drugi dominantni medijski igralci so včeraj sicer omenili izide slovenskih parlamentarnih volitev, vendar so bila njihova poročila približno tako vznemirljiva kot nedeljska goveja juha, ki si jo je včeraj privoščilo slovensko volilno telo, preden je odšlo opravit svojo državljansko pravico in dolžnost.

Zakaj je torej dobro, da je včeraj zmagala Pozitivna Slovenija Zorana Jankovića?

Za začetek zato, ker so se z volilnim izidom dokončno osramotile javnomnenjske agencije. Vse po vrsti so do konca napovedovale gladko zmago SDS oziroma Janeza Janše. Prav amatersko so se motile že na prejšnjih volitvah, tokratni izgovori, češ da so dan pred volitvami zaznale "spremembo trenda" v Jankovićevo korist, pa so tako prozorni, da si je do prihodnjih volitev treba zapomniti zgolj tole: nikoli ne verjemite javnomnenjskim anketam.

Jankovićeva zmaga je odlična tudi zato, ker je v psihozi javnomnenjskih napovedi in medijske histerije kopica ljudi mrzlično začela skakati na Janšev vlak. Toliko tako očitnega javnega prilizovanja napovedanemu zmagovalcu že dolgo nismo imeli priložnosti opazovati. Samo mislimo si lahko, kako živahen promet priklanjanja za drobtine z mize pri novi delitvi oblasti se je dogajal šele v ozadju, zunaj dosega medijev. Zabavno je pomisliti na te povzpetnike, konformiste in karieriste, ki so, žal, stavili na napačnega konja, na njihovo najnovejšo paniko, ko si morajo pod nujno zagotoviti pravo zvezo do pravega zmagovalca.

Jankovićeva zmaga se zdi kot naročena – to je sicer tudi njegov argument – tudi zato, ker z njim vseeno dobivamo "nekaj novega". Pahor in Janša sta se kot predsednika vlade že izkazala in sta le še stari plošči; nobeden od njiju v svojem mandatu ni naredil nič takšnega, zaradi česar bi jima morali čez 50 let postavljati spomenike. Pahor se je za ceno javne podobe o resnem in poštenem politiku vkopal v varno območje jalovega besedičenja, Janša pa z vso svojo opevano evropsko politično kilometrino vred v zadnjih letih tako ali drugače ne kaže nobene vneme, da bi kot politik sploh kaj resnega naredil. Njegova večna vloga žrtve je bolj kot kaj drugega krinka za njegovo nedelo.

Menda je bilo v štabu SDS po volilnem porazu slišati zajedljive pripombe glede razočaranja, ki ga bo z njihovim porazom doživela Angela Merkel. Smešno se zdi, da je pred tremi meseci Pahor pokal vice na račun Jankovića, ko je Merklovo peljal mimo ljubljanske mestne hiše, jutri pa bo moral Pahor (če bo hotel ostati pri oblastnem koritu) igrati po Jankovićevih notah. Merklova, ki se je kot največja evroavtoriteta potrudila, da je slovenske volivce prepričala, naj volijo Janšo, pa se bo morala ukvarjati z novim predsednikom slovenske vlade, ki bo (vsaj na začetku) zagotovo manj upogibljiv, kot bi bil stari kolega oziroma njegova ekscelenca Janez. Tudi zaradi tega je bolje, da je zmagal Janković.

Še zaradi nečesa je njegova zmaga boljša: čeprav Jankovića Ljubljančani relativno dobro poznamo in je kot župan moral igrati politika, ima njegov instanten volilni uspeh grotesken zadah. Od napovedi kandidature do zmage na državnih volitvah sta minila manj kot dva meseca. To nas (Slovenijo) dramatično približuje krogu tistih držav, v katerih je mogoče državni udar izpeljati tako, da si pokoriš del vojske, zasedeš vladno palačo in zavzameš državno televizijo. V Sloveniji smo, kot je v davnih osemdesetih preroško povedal Milan Kučan, konec koncev vsi v sorodu. Tako kot brez Janševe prodaje ne bi bilo politika Jankovića, tudi Janše (in Pahorja) ne bi bilo brez Kučana. Jankovićeva zmaga je blagodejna tudi zaradi spoznanja, da z zdajšnjimi šegami in pravili česa novega nikoli ne bo mogoče izvoliti in dobiti.