Sobota, 30. 12. 2023, 22.43
3 mesece, 4 tedne
Tomaž Ambrožič: Oj, Triglav, moj dom, kako si močan
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,69
Še eno leto, v katerem ni manjkalo presežkov slovenskih športnikov. Roko na srce, smo to tudi pričakovali. Ne zato, ker bi to bilo nekaj samoumevnega, pač pa zato, ker iz leta v leto postajamo še samozavestnejši, še bolj se zavedamo svojih sposobnosti in smo tudi bolj ambiciozni. Kepa snega, ki se vali po dolini navzdol, ne postaja manjša, pač pa ravno nasprotno.
Če bi moral izbrati trenutek, ki me je kot športnega navdušenca v letu 2023 najbolj prevzel, bi ga seveda težko izbral. Toliko jih je bilo in vsak izmed njih je vreden velikega spoštovanja.
A nekaj mi bo iz leta 2023 za vedno ostalo v spominu. Otvoritvena slovesnost svetovnega prvenstva v nordijskem smučanju, ki smo ga gostili v Planici. Izvedba pesmi Oj, Triglav, moj dom s skupino Laibach, duom Silence, Severo Gjurin, Tomijem Megličem in ostalimi glasbeniki je bila eden najlepših poklonov, ki ga je bil deležen slovenski šport.
A ni šlo zgolj za poklon velikih umetnikov Planici in nordijskim smučarjem, pač pa za večno inštalacijo Triglava kot simbola slovenstva. Ne samo podoba Triglava, pač pa še bolj simbol najvišje gore slovenstva sta v zadnjih dvajsetih letih postala neločljiv del športa. Prva uvrstitev nogometašev na evropsko prvenstvo leta 2000 je rodila Trigija in samoumevno je postalo, da je silhueta Triglava našla mesto tudi na opremi slovenskih športnikov.
Želja po doseganju najvišjih vrhov je v DNK slovenskega športa. Čeprav šport bolj kot kaj drugega zaznamujejo odrekanja, znoj, trdo delo in nenehne bitke s poškodbami, časom, denarjem, pa je šport v svojem bistvu predvsem umetnost. Umetnost možnega in umetnost nemogočega. Prav zato sem priredbo pesmi Oj, Triglav, moj dom, kako si krasan razumel kot poklon glasbenih umetnikov – športnim umetnikom. In ja, poklon je na mestu, saj slovenski narod potrebuje takšne umetnike, da lahko ohrani svojo samobitnost in svojo nacionalno identiteto.
Z otvoritvene slovesnosti ob svetovnem prvenstvu v nordijskih disciplinah, ki je potekalo marca letos v Planici ...
Leto 2024 – leto velikih izzivov in pričakovanj
Z uspehi slovenski šport v letu 2023 ni skoparil, kot ni že mnoga leta pred tem. Vsako leto postavimo lestvico višje in konec vsakega leta se nato lahko športniki ponosno ozrejo na opravljeno pot. Leto 2024 ne bo nobena izjema, cilji bodo znova visoki, posledično pa tudi pričakovanja vseh nas. Leto, ko so na sporedu olimpijske igre, je vedno posebno. Tokrat bomo prvič po letu 2000 v enem letu spremljali še drugi veliki vrhunec – nastop slovenskih nogometašev na evropskem prvenstvu v nogometu v Nemčiji. In da bo izziv leta popoln, nas čakata še dva kolesarska vrhunca – Giro d'Italia in Tour de France.
V življenju običajnih smrtnikov nas v letu 2024 prav tako čakajo številni, sicer drugačni izzivi. Kot bi leto pričakovali manj vzneseno, kot ga pričakujejo športniki. Spreminjajoče se okoljske razmere po izkušnjah s požari in poplavami ne napovedujejo mirnega leta. Prav tako ne vojaški konflikti nedaleč stran od nas. Vse skupaj ima za posledico strah, draginjo, negotovost in nepredvidljivost in prav to so časi, ko najbolj potrebujemo navdih, voljo in samozavest.
Zato je dobro, da smo Slovenci najprej sebi in nato tudi drugim že dokazali, da zmoremo iti čez vse težave in ovire ter da zmoremo priti tja, kamor se namenimo. Danes vemo, da lahko pridemo tudi povsem na vrh. Triglav nam je zato dajal navdih tudi takrat, ko športnih uspehov še nismo opevali tako kot danes oz. takrat, ko je Triglav navdihoval zgolj redke športnike.
Očak, visok 2.864 metrov, ki je simbol slovenstva.
Pariz, kjer so se že uresničile slovenske športne sanje
V letu 2024 bomo praznovali izjemni mejnik. Minilo bo natančno sto let od trenutka, ko se je Slovenec prvič povzpel na športni Olimp. Začela se je zlata slovenska olimpijska doba. Leon Štukelj je namreč na olimpijskih igrah 1924 v Parizu kot prvi Slovenec osvojil zlato olimpijsko medaljo. In to ne samo eno, kar dve zlati medalji v gimnastiki – v mnogoboju in na drogu.
To sicer ni bila prva slovenska medalja na olimpijskih igrah, saj je srebrno odličje kot član ekipe v sabljanju že leta 1912 v Stockholmu osvojil Rudolf Cvetko. So bile pa igre v Parizu takrat ene najuspešnejših za slovenske športnike. Poleg dveh zlatih medalj so namreč zgolj slovenski športniki osvojili še petkrat četrto mesto in po trikrat peto mesto in šesto mesto.
30 let pred tem je radgonski duhovnik, pesnik in prevajalec Matija Zemljič zapisal hvalnico najvišji slovenski gori Oj, Triglav, moj dom. Nedolgo zatem jo je odkril in uglasbil dovški župnik in skladatelj Jakob Aljaž. Čeprav je hvalnica predvsem posvečena občudovanju lepot Triglavskega pogorja, pa jo lahko razumemo tudi kot odo slovenskemu stremljenju k temu, da osvajamo najvišje in najlepše vrhove. Bolj ko so zahtevni, bolj so nam v izziv.
Sto let po uspehu Leona Štuklja o slovenskih športnikih govorijo po vsem svetu. S presežki in s spoštovanjem. In slovenski športniki se sto let kasneje v precej večjem številu in še z večjimi ambicijami vračajo v Pariz. Odhajajo pa tudi v Berlin, Stuttgart, München in Köln, pa v Nico, Dallas, Los Angeles, Madrid in še marsikam drugam.
Naj bo Triglav njim in tudi nam v navdih, da v svojih prizadevanjih pridemo čim višje. Srečno 2024!
Siolov kolumnist Tomaž Ambrožič
