Tisto pod površjem

Kaj smo se Evropejci naučili iz zgodovine zadnjega stoletja, še posebej v zadnjih sedemdesetih letih, je vprašanje, o katerem sem že ničkolikokrat razmišljal ravno v Nemčiji, med vožnjo po zasneženi Bavarski, ki me vedno spomni na Slovenijo. Toda jug Nemčije ni tako idiličen kot domovina. V zraku je čutiti ostrejši zrak.

Decembra se Nemčija res lahko spremeni v zimsko pravljico. Bela polja, ki jih prepredajo vijugaste ceste, gozdovi in osamljene kmetije južne Bavarske me spomnijo na Heinejevo epsko pesnitev Nemčija – zimska pravljica, Deutschland. Ein Wintermärchen.

I. Žal mi je, ker ne potujem z vlakom. Ves čas bi imel na očeh zasneženo pokrajino, skozi katero drsim po najbolj vzhodni, skorajda pozabljeni bavarski avtocesti, ki se vije skozi Regensburg mimo Hofa proti Dresdnu. Sredogorje postaja gričevje, ki se počasi spušča proti Saški, kjer se dežela počasi izravna v prostrano ravnino, skozi katero bom čez nekaj ur videl obrise Berlina.

Na koncu te ravnine, onkraj neba nad Berlinom, se dežela, ki se ji v stari slovenščini reče Predpomorjansko (germansko Vorpommern), izteče na peščenih in vetrovnih obalah Baltika. To morje ni kot naš Mediteran. Hladno je in neprijazno. Temačnih, sivih odtenkov. Vode Baltika so motne. Tudi sredi poletja je to morje hladno in nekako žalostno.

Nekoč sva se s sestro konec avgusta odpravila na izlet na otok Usedom, ki je znan po svojih dolgih mivkastih plažah, značilnih pomolih – skoraj tako impresivni so kot leseni wharfs v Kaliforniji – in tudi ribjih specialitetah. Da sva na otoku, sva ugotovila šele s pomočjo zemljevida. Preživela sva lep dan, toda šele zvečer, ko sva se med potjo nazaj v Berlin ustavila na večerji v Szczecinu (Ščečinu) na Poljskem, mi je kapnilo, da je tisto, kar sem pogrešal na germanskem morju, slovanski melos. Tega Germani ne razumejo. Mislim celo, da v podzavesti še vedno gojijo negativna čustva do Slovanov.

Z mislimi se vračam na cesto, ki me pelje proti Berlinu. Na moji desni je zdaj domovina mojih prednikov, kajti slovanska imena krajev, ki se izpisujejo na obcestnih tablah, kažejo, da so najbolj zahodni deli Češke le nekaj kilometrov stran. Poskušam si predstavljati, kako so na Slovane v teh krajih gledali pred sedemdesetimi leti, ko je celotna nacija zapadla deliriju socializma z nacionalnim predznakom.

II. Kam se je skrila vsa ta negativna energija? Je za vedno izginila ali se je le potuhnila? Kajti ni vse zgolj zimska pravljica, kar me obdaja. Nemčija nista le Heine in romantična literatura 19. stoletja. Še manj Weimarska republika s svojimi liberalnimi ideali. Vse to so le drobci velikanskega mozaika, v katerem pomemben del sestavlja obdobje, na katerega se spomnim vsakega decembra. Vsako leto se v tem času vozim v Berlin in včasih ne vem več, ali prihajam ali odhajam. Tisto, kar pa je stalno in kar me obide vsakič znova, je blago nelagodje, nekakšen resentiment, če hočete, ki ga očitno nosim v svojem genskem zapisu. Decembra, ko Judje obhajajo hanuko ali praznik luči, je to čustvo še posebej intenzivno.

Težko je opisati občutje, ki je povezano z intimnim dojemanjem neke dežele. Spominjam se, kako sem dobil kurjo polt na prvi strani Murakamijevega romana Norveški gozd, kjer opisuje nenadno slabost, ki ga je obšla po pristanku letala nekje v Nemčiji, kajti glasba v letalu ga je spomnila na neko davno, skoraj že pozabljeno poglavje v njegovem življenju. Zame je doživljanje nemške zgodovine dvajsetega stoletja nekaj podobnega. Vznemiri me. V sebi nosim nekaj, zaradi česar vedno znova podoživljam tisto, čemur Judje rečejo shoa.

III. Slovanska percepcija Nemcev, ki so ime dobili zaradi svojega jezika, nad katerim so se stari slovanski naseljenci na ozemlju današnje Nemčije tako strašno čudili in mislili, da je to jezik nemih ljudi, nemcev. Zato Nemci. O starodavnih Slovencih, njihovi zgodovini, navadah in fenomenu Slovenije si preberite monografijo rusko-bolgarskega zgodovinarja Jurija Venelina iz prve polovice 19. stoletja (sic!). Starodavni in današnji Slovenci je knjiga, ki bralca osupne. V teh razburkanih časih, ko dvomimo v državo, svoje politike in njihove voditeljske sposobnosti ter včasih celo sami vase, je Venelinov zgodovinski učbenik prijetno in zanimivo branje.

A če se vrnemo k nemim ljudem, ki danes diktirajo usodo Evrope: če je njihov občutek krivde tisti, ki poganja nemški občutek odgovornosti za ohranitev miru in blaginje, potem je zgodovina kljub vsemu magistra vitae. Nekaj s(m)o se le naučili. Predvsem sprejemanja drugih, različnosti in neenakosti. Nemška obsesija z močjo in oblastjo, ki je danes po zaslugi zgodovinske sprave s Francijo vsaj za silo obvladana, je v preteklosti rojevala zlo, sovraštvo in smrt za vse, ki jih je brutalni germanski pravni normativizem definiral kot manjvredne.

Sistem, ki je pomoril šest milijonov evropskih Judov in še šestkrat toliko Slovanov, je bil v svojem bistvu še kako pozitivističen, utemeljen na Zakonu. Pred sedemdesetimi leti, v času, ko so nacisti varšavske Jude trpali v geto, so se veljaki nacističnega rajha s Heydrichom na čelu zbrali v idili berlinskega jezera Wannsee in sprejeli načrt tako imenovane končne rešitve judovstva. Edini pomislek pri tem peklenskem načrtu je bil v bistvu legalistične narave: kako dobiti pravno podlago za eksterminacijo enajstih milijonov evropskih Judov (?!).

Mogoče živimo v utvari, da je danes kaj takega nepredstavljivo; pravo se lahko vedno izkrivlja do te mere, da človeško življenje postane ničvredno ali izbrisano. Še posebej takrat ko cilji opravičujejo (pravno) sredstvo. Ko je prejšnji mesec madžarski skrajno desničarski poslanec Marton Gyöngyösi predlagal registracijo vseh Judov, ki so "grožnja nacionalni varnosti", je postalo jasno, da zgodovina ni nekaj nepovratnega.

Semena zla so že tolikokrat vzklila in rodila uničenje. Te klice vetrovi brezbrižnosti, ignorance in oportunizma še naprej raznašajo naokoli. Zimska idila sredi Bavarske se zdi pristna, mir in spokojnost sta videti trdna ... A kaj če pod plastjo mehkega snega še vedno utripajo tiste rjave oči, ki so hipnotizirale enega najbolj kultivirnih narodov Evrope; to ni vprašanje niti trditev. To je zgolj srhljiva misel popotnika, ki je za hip postal v zimski pravljici in bo zdaj zdaj izginil za obzorjem.