Četrtek, 2. 10. 2014, 14.41
8 let, 10 mesecev
Študirati v slovenskem kapitalizmu – in preživeti
Odpisal sem ji, da bi jim, če bi lahko rekel samo eno stvar, svetoval naslednje: "Čim več potujte s čim manj denarja, saj se ti med takimi potovanji zgodijo najboljše reči!" Ko sem zapisal te besede, me je nevidni časovni stroj, ki se občasno zbudi v moji podzavesti, vrgel v 23. junij 1987. Bilo je ob osmi uri zjutraj.
Zdel se mi je ekscentričen, a dobro uro pozneje mi je že postal všeč – opravil sem zadnji izpit za prvi letnik, pred menoj pa je bil še ves dan. Če sem pomislil natančneje, sem se moral popraviti: pred menoj so bili dobri trije meseci počitnic in čakala sta me vsaj dva meseca potovanj. V žepu sem imel nekaj prisluženega denarja, kar se mi je zdelo dovolj za vse kraje, ki sem jih želel obiskati.
Vlak po Jugoslaviji je bil takrat namreč res poceni. Po 24 urah vožnje sva sredi noči stopila z vlaka, prespala nekje za tiri, prihodnje jutro pa se peš odpravila do meje ter se za njo postavila ob cesto in začela štopati avtomobile, s katerimi so se turisti vozili proti Grčiji. Nekajkrat sva imela srečo, dobila sva dolge prevoze in se premaknila za četrt države naenkrat, večino dni pa sva potovala s hitrostjo dobrih sto kilometrov na dan. Na dan, ne na uro! Porabila sva le malo denarja. Spala sva zunaj, mimogrede nakupila kruh, sadje in zelenjavo, praznila konzerve iz nahrbtnika ter se z avtoštopom počasi premikala od ene zgodovinske znamenitosti do druge. Bili so nepozabni dnevi. Najdlje sva čakala na avto šest ur v najhujši vročini v bližini antičnega gledališča Epidaurus in preživela sva zgolj po zaslugi prodajalca lubenic, ki nama je odstopil šestkilogramsko velikanko, s katero sva neusmiljeno opravila v nekaj minutah. Po beli majici mi je tekel rdeč lubenični sok, dehidrirani možgani pa so kričali še.
Nisva imela veliko denarja, a imela sva ga toliko, da domov nisem prišel s praznim žepom. Med študijskim letom sem namreč zaslužil dovolj, da sem si lahko privoščil tovrsten način poletnega potepanja.
Ob štirih popoldne sem imel prvega "učenca" do pol šestih, potem sem se v pol ure s kolesom odpeljal na drug konec mesta in tam oddelal še drugo rundo. Po štirih urah sem se domov vrnil s kakimi štiridesetimi evri v današnjem denarju. Davkov na tako delo nismo poznali.
Rekla je takole: "Profesor, mi smo študenti. Mi nimamo denarja!"
Najprej sem mislil, da si izmišljuje, češ, današnji mladini se ne da več delati tako, kot smo to mi počeli včasih, potem pa sem o vsem skupaj malce bolje razmislil in ugotovil, da ima študentka najverjetneje prav. Zazdelo se mi je, da je bilo v jugoslovanskem socializmu študentom laže zaslužiti denar, kot jim ga je zdaj, v slovenskem kapitalizmu.
Ti ljudje so pripravljeni plačati za svoj prosti čas oziroma za znanja, ki jih sami ne premorejo, in študenti se v tem primeru kažejo kot idealni pomočniki, saj gre za delo, ki je tudi časovno prilagodljivega značaja, kar pri klasičnem delu v podjetju običajno ni mogoče. Po zdajšnji pravni ureditvi pa to seveda ni več mogoče, saj kateremukoli opravljenemu delu med dvema fizičnima osebama dejansko sploh ne sme slediti izmenjava denarja. Odkar velja zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno, so za tako pomoč, na primer da nekdo upokojencema pokosi travo na njunem vrtu in za to dobi plačilo na roke, predvidene visoke in stroge kazni. Vklopi razum – zahtevaj račun?
To že, ampak kako naj bo račun sploh izdan? Seveda si lahko študenti odprejo podjetje ali uredijo status samostojnega podjetnika, ampak potem niso več študenti, kar prinese take ali drugačne fiksne stroške, ki zanje seveda niso sprejemljivi, saj ne govorimo o rednem dotoku denarja.