Sreča nas čaka na zavodu za zaposlovanje

Na silvestrski večer nam je RTV Slovenija voščila z novo TV-nanizanko Življenja Tomaža Kajzerja. Pogledal sem jo, ker je bil napovednik odlično posnet in zmontiran, za spremembo ni bil videti kot ostanek sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Kar se tiče kamere in montaže, tudi za uvodno epizodo nimam pripomb, kar pa se tiče scenaristike, so naredili vse osnovnošolske napake in si povzročili sramoto za vse vpletene pri scenariju.

Po pol ure se nadaljevanka še vedno ni premaknila nikamor, akterji so še kar posedali in jamrali, kako so brez denarja, ne da bi mi videli tisto, o čemer so neprestano čvekali.

Zakaj govoriti o tem, da jim dobavitelji nočejo več dajati na kredit, ko bi lahko to videli? Ah, predvsem zato, ker, če bi zgodba krenila dalje, bi hitro opazili, da je ni prav veliko in režiserju ni prestalo drugega, kot capljati na mestu in se delati, da režira kuharsko oddajo.

Pišem pa zaradi nečesa drugega: sporočila nadaljevanke. Junak je kuhar, ki naj bi bil obseden s svojim poklicem in kariero. Zadolžil se je za restavracijo, njegovo edino upanje je uvrstitev med Michelinove zvezdičarje.

V igro vstopi človek, ki hoče prevzeti restavracijo in junak noče podpisati pogodbe. Na tej točki je vse še zelo ameriško, mar ne?

Čas je torej za lokalne posebnosti: Nenadoma pride do preloma. Junakova žena mu reče, naj ne podpiše, njegov najboljši prijatelj mu odsvetuje, junak pa: Kaj, jaz da ne bi podpisal samouničujoče pogodbe? Glejte me! In podpiše.

Kje nas čaka sreča? Film se konča tako, da junak skozi izložbo opazuje veselje ljudi, ki so ga nategnili, žurajo v nekoč njegovem prostoru, on pa je na cesti, brez vsega (očitno na socialni podpori). K njemu pristopi žena (ki je bil prej zaposlena pri njem, torej je tudi na podpori), noseča (bodoči podpiranec), junak pa se nasmehne in reče, da še nikoli v življenju ni bil bolj srečen.

Ponovimo: podpisal je samouničujočo pogodbo in sam sebi uničil vse, kar je dolga leta gradil, ostal brez kariere, nepremičnine in službe, a zdaj je srečen. Lepo.

S tem smo rešili vprašanje, kje Slovenca sreča čaka: nekoč ni vedel, kdaj ga bo doletela, saj se spomnite starega pregovora. Potem je Kardelj odgovornost za srečo zvalil na vsakega posameznika, češ država nima nič s tem – kar je smešno, glede na to, kako podrobno so se ortodoksni komunisti vtikali v vse, tudi v zasebno življenje. V samostojni Sloveniji pa smo leta 2014 dobili novo definicijo: sreča nas čaka na zavodu za zaposlovanje!

Neverjetna popotnica (napoved?) vodstva RTV Slovenija državljanom Slovenije: ne pojdite v podjetništvo, ne delajte kariere, ne pehajte se za dobičkom in slavo, raje se uničite in padite na državne jasli, tam boste srečni.

Gospodarji in naša tradicija? V naši zgodovini smo seveda imeli stoletja tujih gospodarjev, ki so nam govorili točno to: nič se ne izplača, uničite se, srečni boste le, če se nam boste prepustili v vladanje in oskrbo. Skoraj vsa slovenska literatura je zgrajena na pasivnem junaku, ki se bolj ali uspešno samouniči.

Hipokrizija najvišje vrste pa je, da najboljše kariere v Sloveniji naredijo točno tisti avtorji, ki so sami podjetni in zagnani, le pridigati morajo vsem drugim, naj ne bodo taki. Kot berem iz medijev, je Peter Bratuša, avtor nadaljevanke, uspešen poslovnež – kar očitno v Sloveniji vključuje tudi prodajanje filmskih zgodb o tem, kako ga ne smemo posnemati.

Bolj kočljivo je vprašanje za RTV Slovenija: bi drugačna zgodba, o nekom, ki se spopade z objektivnimi okoliščinami, ne pa s svojo samouničevalnostjo, sploh prišla do gledalcev? Mar moramo še vedno biti obsojeni le na cankarjansko jamranje, le da je tokrat sodobno posneto? Pri konkretno tej nadaljevanki je najbolj boleče gledati film, ki je končno videti posnet v XXI. stoletju, kako nam posreduje janzenistično mentaliteto XIX. stoletja.

Mazohizem? Povsod imate ljudi, ki se samouničujejo, verjetno so porazdeljeni sorazmerno po vseh narodih. Že davno pa so ugotovili, da narodi pod avtoritarno in/ali tujo oblastjo razvijejo mazohizem kot vrlino, torej hvalijo samouničujoče ljudi kot heroje, imenujejo jih moralne zmagovalce itd.

Bolj nekdo zgublja po lastni krivdi, večji karakter je, in slabše če konča, bolj je nekaj plemenitega v njegovi samokaznovalnosti, s katero si je propad povzročil. Ne govorim torej o junaku, marveč o mazohistu, ne govorim o trpljenju, marveč o nepotrebnih mukah, ki nikomur ne koristijo.

Gospodarji so tak mazohizem vedno podpirali, saj jim le koristi. Skupnost pa ima večjo možnost za preživetje, če obračunava med seboj, kot če se upre Gospodarju.

Jugoslovanski narodi so si delili preteklost pod tujci in stopnja avtoritarnosti bivših režimov je povezana z zdajšnjo samouničevalnostjo. Srbi, recimo, so naredili iz svojega "inata" kult.

Pred časom sem pisal o množičnem orodju samouničevanja – o negativni selekciji pri kadriranju vodilnih kadrov. Od leta 1946 kadrujejo v tej državi po načelu "naših" in "vaših", kar pomeni, da tradicije dobrega vodenja vsekakor nimamo. Pri takratni kolumni sem se osredotočil predvsem na kadrovanje v državnem sektorju, od podjetij do uprave in poslušal razložiti poseben fenomen: ne samo da se uničujemo, še uživamo pri tem.

Trpljenje Tomaža Kajzerja me je spomnilo na lansko poletje in dogodke, ob katerih sem se vprašal, če ni tudi zasebno podjetništvo prav tako obremenjeno s samouničevanjem kot državno, kar velja za vse bivše jugoslovanske narode.

Hrvaški otok Predstavljajte si majhen otok, na katerem je ena sama vasica. Mimo pluje veliko jadrnic, vendar ljudje z njih ne hodijo v vas, saj ta nima niti pekarne. Dokler nekega dne nisem zagledal domačina s štruco kruha pod pazduho. Vprašal sem ga in napotil me je do zapleteno skrite hiše, za njo pa – pekarna! Povsem nova oprema, tudi za pecivo, a vse prazno. Le tri štruce kruha in pred njimi mrki pek. Pozdravim, začneva klepetati. Posel mu gre slabo, propadel bo.

Končno vprašam tisto, kar me zares zanima: zakaj ni postavil table na plažo, jadralci bi se oskrbovali pri njem? "O," je rekel, "hotel sem postaviti ogromno tablo!" Povedal je velikanske mere. "A mi občina ne pusti. Dovolijo mi le pol manjšo tablo." Stisnil je ustnici in utihnil. "In?" nisem zdržal. "Nikoli!" je zavpil.

"Imam svoj ponos! Ali bo tabla taka, kot jo jaz hočem, ali pa je ne bo!" Skratka, kriva je birokracija, bojuje se z občino, slabo mu kaže, a moralno bo zmagal. Propadel bo, seveda, kljub precej izgubljenega denarja bo srečen zaradi moralne zmage, o tem ne dvomim.

Sarajevo Za vrnitev z morskih počitnic sem prek spleta rezerviral apartma v Sarajevu. Videl sem komentarje prejšnjih obiskovalcev, ki so vsi hvalili nastanitev, a pojamrali, da so jo silno težko našli. Seveda sem si rekel, bom že. Potem pa … Najprej sem ugotovil, da lastniki niso vpisali hišne številke. Potem, da obstajata dve ulici, zgornja in spodnja, česar tudi niso dodali.

Ni problema, bom prevozil obe in bomo iskali izvesek z imenom apartmaja. No, table ni bilo nikjer. Ni problema, bom poklical. "Klicali ste neobstoječo številko …". Hm, lastniki so podali tudi GPS-koordinate.

Res, le da so kazale v nek gozd kakih 10 km od mesta. V bližnjem križišču pa je stal policist in ko sem ga vprašal, se je praskal po glavi in potožil, da ga turisti neprestano sprašujejo za ta apartma, nekje tu bi moral biti, a ne ve točno. Na tej točki sem pohodil plin in smo šli do prvega hotela.

Zjutraj pa kliče neznana številka in ženski glas vpraša: "Ja, kje pa ste?" Čudi se, da nismo našli. Zanimivo, ji rečem, dali ste napačen naslov, napačne koordinate, napačno številko, brez table itd. Zakaj se ji to zdi čudno? "Ja," reče, "saj je v križišču policist, a njega niste vprašali?" Priznam, sem. Dodam, da ni vedel.

Ženska začne govoriti nekomu ob sebi: "Ej, tisti neumni policist še zdaj ne ve, kje smo!" Moški glas se začne smejati. Zabava. Kar prekinil sem. Nisem mogel več. Nekdo vloži precej denarja v preureditev hiše, potem pa se zabava ob policistu, "budali", ki še zdaj ne ve, kam mora pošiljati goste.

Propadli bodo, a kriv bo policist v križišču, torej država. Ljubljana V Ljubljano smo se pripeljali lačni. Kaj če bi poskusili novoodprto restavracijo, lastnik se je v intervjujih hvalil, da je vložil ogromne denarje, najel kuharja, ki se je učil pri svetovnih mojstrih, itd.

Verjetno vse res, a stregla nam je študentka, zaposlena prek servisa, tako štorasta in zmedena, da je bil obed pravzaprav ena sama muka. Ne bomo več šli.

In tu je zanimivo vprašanje: lotite se gostinstva in projekt razdelite na posamezne elemente (prostor, oprema, kuhar …), nakar za postrežbo (torej stik z uporabnikom) rečete, ah, to bo pa že nekdo, krožnike lahko nosi vsak, in pokličete na študentski servis.

Mar tudi v tem primeru ne gre za samouničevalno potezo?

Svetilniki in Švice Spomnimo se vseh podobnih, recimo tiste, o kateri sem pisal – podjetje izdeluje omarice, navodila za sestavljanje bo pa že nekdo napisal, ni važna, kakšna so? Mar to ni samouničujoče?

Isto velja za nanizanko Življenja Tomaža Kajzerja: vse bo vrhunsko profesionalno, rečejo avtorji, scenarij bomo pa že malo naklepali, pa bo, kar bo.

Ta trenutek po mnogih slovenskih podjetjih zamahujejo z roko – ah, reklamo nam bo pa že kdo sestavil! Ah, spletno stran bo naredil nekdo prek servisa! Ah, oblikoval bo pa kar naš Janezek, ko pride iz šole! Eh, lektorirali pa ne bomo! Prevedel bo kar google! In tako naprej, v neskončnost …

Mar niso to samouničujoče poteze?

Seveda, saj se v njih prepletejo posebnosti naše mentalitete: najprej narcizem – tako veličastno podjetje sem ustanovil, da bo ves svet strmel in se grebel za moje izdelke. Ker ni tako, sledi iskanje krivcev – vedno se najdejo in nikoli pri sebi. Zato se tudi nikoli ne moremo spremeniti na bolje, saj nismo ničesar krivi, mar ne? Potem sovraštvo do kulture: vijake bi še naredili, kot je treba, ampak njihov "mehkejši del" (oblikovanje, navodila …) pa itak ni pomembno. Kot vse drugo, kar je sad uma in ne rok.

Na Slovenskem bo podjetništvo krenilo, ko bodo podjetniki vsakemu elementu projekta posvetili enako pozornost. Ko bodo navodila ravno tako dodelana kot stroji, ko bo oblikovanje ravno tako funkcionalno, ko … edina prednost izdelka ne bo le cena, marveč bo primerljiv in boljši kot izdelki nekdanjih Gospodarjev.

Izdelek ali storitev je dober točno toliko, kot njegov najbolj šibki element. In če pri enem samem zamahnete z roko, ste odmahnili cel izdelek. Pika.

Podjetništvo je pri narodih, ki so dolgo preživeli pod tujim Gospodarjem ali/in v avtoritarnih sistemih, težje, ker imajo ljudje v sebi pradavno zapoved, da jih bo sreča blagoslovila takrat, ko se bodo samouničili in ne bodo več ogrožali Gospodarja.

Kot nam priča primer nadaljevanke RTV Slovenija, programiranje našega nezavednega za samopogubo nemoteno teče dalje.