Spremembe

Vem, da so spremembe in novosti dobra stvar, da je vsak konec nov začetek, ravno tako kot je lahko kozarec napol prazen ali napol poln, da je v življenju vse odvisno od tvojega pogleda nanj in … da se svet pač spreminja. Ampak v tiste avtomatične blagajne v samopostrežnih trgovinah še vedno buljim kot v sovražnika, ki hoče spremeniti moj svet. In mojemu svetu pri nakupovanju s pomočjo človeka prav nič ne manjka. Saj vem, da sem čudakinja, ki ji stanje v vrsti le stežka pride do živega, a tiste blagajne so se mi že od samega začetka zdele kot nekaj, kar je obsojeno na propad. Ampak ne – čedalje več jih je. Pred kratkim so jih namestili tudi v bližnji trgovini in nisem srečna. Ko stojim v vrsti, se mi vse proste in pripravljene na branje kod posmehujejo; ko res potrebujem vrečko, a zanjo nočem plačati, mi razkazujejo svoje premoženje, in ko ljudem razlagam, da nočem uporabljati teh blagajn, me gledajo kot dinozavra. Mogoče me je res povozil čas in sem samo še korak stran od tega, da začnem jamrati o tem, kako je bilo včasih. No, to tako ali tako počnemo vsi. Ne zdi se mi, da otroci s svojimi elektronskimi ploščicami na dotik zamujajo karkoli, samo drugače je pač. Tudi pri nas je bilo drugače kot pri generaciji pred nami in če si mi želimo, da bi lahko naši nasledniki poznali kasete in brezskrbno igranje na ulici, dokler se ne prižgejo luči, si bodo morda oni za svoje potomce želeli nekaj podobnega, le s "preprosto" elektroniko v glavni vlogi. Podobno kot N'Toku se tudi meni ne zdi, da bi bila naša generacija na kakšni posebni prelomnici. Vsaki generaciji se zdi, da živi na vrhu zgodovinskih preobratov, da nikoli nič ne bo več tako, kot je bilo. Kar je sicer samo po sebi umevno, kajne? Čas pač nikoli ne stoji in spremembe so skoraj tako zagotove kot premikanje kazalca na uri. Ali spreminjanje digitalnih številk, seveda.

Andrej Šifrer je na nekem plesu maškar zadnjič celo izjavil, da tisti, ki niso bili mladi v šestdesetih, ne vedo, kaj je to svoboda. Morda je bila njegova izjava vzeta iz konteksta, ne vem, a njegove besede so tipično stereotipno glorificiranje lastne generacije. Vsi smo blazno posebni, od vsakogar mladost se je odvijala v specifičnem času in okolju. Revolucija se morda ne dogaja vsakih pet let in vsakdo ne bo našel svojega obraza v šolskih učbenikih, ampak nihče ni nikoli živel v nepomembnih časih, še posebej ne iz lastne perspektive. Vedno so pomembni časi. In bolj ko se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste.

Zdaj smo torej v času avtomatskih blagajn, buljenja v mobitel in parkiranja tik pred vhodi. Dovolj sem mlada, da me nazivanje z gospo neskončno iritira, in hkrati dovolj stara, da se mi zdijo cigaretni dim puhajoči štirinajstletniki neskončno bedasti. Ah, če bi pred leti vedela, kako trapasto smo videti med tistimi oh tako kul poskusi kajenja … Nekatere stvari se pač ne spremenijo, spet druge me včasih pripravijo do razmišljanja, da so današnji najstniki padli z drugega planeta. Vem, vse generacije pred mano so mislile enako, a vseeno – ne živim le v obdobju avtomatskih blagajn, ampak tudi v obdobju, ko me v prilogi enega od dnevnikov preseneti trditev, da najstniki za hitrejše opijanje uporabljajo tampone, namočene v vodko. Resno?! Po nadaljnjem poizvedovanju sem ne le izvedela, da se ta bedasta praksa pojavlja že več kot deset let, ampak da obstaja tudi nekaj takega, kot je "pitje z očesom". Ne vem, nisem raziskovala, ker mu vsega pač ni treba vedeti. Že tisti tampon me je dovolj šokiral. Na več ravneh. O vsem skupaj naj bi se že veliko pisalo, ampak očitno ne berem prave literature. Ponavadi me pri takšnih stvareh sebično zaskrbi tudi za lastno informiranost, navsezadnje sem vendarle informacijski džanki, tokrat pa se mi zdi neinformiranost pravzaprav boljša izbira. Včasih si kar vesel, da si očitno prestar, da bi bil na tekočem z določenimi dejavnostmi mladostnikov ...

Kakorkoli že; vem, da so spremembe dobra stvar, če znaš iz njih potegniti najboljše. Ampak konci nekih obdobij so vseeno bolj grenki kot sladki, sploh če si nagnjen k sentimentalnosti. Najstrašnejši so tisti konci nekih obdobij, ki hkrati označujejo konec neke nedolžnosti. Verjetno jih doživljaš do konca življenja. Če imaš srečo. Včasih se ustrašim, da zvenim preveč mamsko, a v resnici mi za to ni kaj dosti mar, saj dobro vem, da sva tudi z notranjim otrokom v precej dobrem stiku. Pravzaprav v še preveč dobrem stiku. A moj notranji otrok je pač obtičal v tistem času, kjer še vedno raje lista kot klika, položi denar v roko namesto v režo in čaka, da mu odzdravi človek, ne avtomat. In tako moja notranja stara mama kot moj notranji otrok se bosta z avtomatskimi blagajnami še najprej vzajemno ignorirala. In zdi se mi, da na tampone nikoli več ne bosta gledala enako.