Soseda: ustavna inženirja!

Trenutno živim v prikupni hišici, ki se nahaja na vrhu simpatičnega primorskega hriba ob Sečoveljskih solinah. Pot do stanovanja je precej strma in dolga. Zelo težko jo je prehoditi, malo lažje se je povzpeti z mopedom, avtomobili pa zagotovo niso hvaležni lastnikom, ko jih ti vozijo navkeber. Že več kot sto dvajset let ob cesti idilično stojijo in označujejo mejo med različnimi lastniki lepe in visoke ciprese. Do danes nihče ni pomislil, da bi koga motile ali da bi jih nekdo napačno nasadil v XIX. stoletju. Pred cipresami se je odvil dober del slovenske zgodovine, vendar še vedno stojijo ob cesti in krasijo prijazno sredozemsko pokrajino. Romantična pokrajina in celotna slovenska idila pa se lahko izgubita tam, kjer se začnejo odnosi med sosedi! Zjutraj sem se prebudil in ceste ni bilo več! Dva soseda sta se sprla zaradi neke cevi, ki poteka 30 centimetrov po "napačni zemlji", in poklicala sta vsak svoj "bager". Ceste tako že nekaj dni ni več. Ostajajo samo okopi, prava fronta v slogu prve svetovne vojne, in nasprotujoča si soseda, ki bosta zdaj rešila vse lastne in svetovne težave zaradi cevi, ki leži 30 centimetrov predaleč in se nahaja dva metra globoko. Dokler vojne ne bo konec, bom na delo hodil z mopedom prek njiv in vaške poti. Če bom moral iti na daljšo pot, bom naročil taksi. Preden sem začel pisati kolumno, kjer sem mislil poudariti, da gre za tipično slovensko ravnanje, me je kolega opozoril, da v resnici lahko posplošim argumentacijo na celotno Evropo oziroma na celotno zgodovino stare celine. Res je. Grof Kalergi je v svojem manifestu leta 1922 prekrasno pisal o tem, kako se Evropejci prepiramo za nepomemben kos Morave, medtem ko preostali del sveta teče naprej maraton zgodovine in nas prehiteva zaradi sproščenosti in neobremenjenosti. Zavedam se, da sta moja soseda lahko tudi tipičen primer staroselskih Evropejcev, vendar sta tudi in predvsem dva Slovenca. Tipična. Tretji, ki jih gleda, nikoli ne bo mogel razumeti, kaj je sprožilo njuno sovraštvo in zakaj ne moreta najti drugačne rešitve kot spopad, občutil pa bo vse posledice takšnega (navzven) nepotrebnega ravnanja. Sedim na terasi in gledam stanje na terenu. Opažam in razmišljam. Bolj kot razmišljam, bolj sem prepričan, da imata soseda prav! Oba verjameta, da imata popolnoma prav in da premaganci odnehajo, ko so utrujeni, zmagovalci pa odnehajo, ko zmagajo. In onadva sta zagotovo zmagovalca! Če bi v politiki sprejeli njun pogled v najbolj skrajnem smislu, bi mogoče lahko rešili Slovenijo. Ustavo Republike Slovenije moramo čim prej preoblikovati v členih, ki govorijo o strankarskem sistemu, tako pa lahko spremenimo Slovenijo v raj najpreprostejšega dvostrankarskega sistema. Slovence muči redna razdeljenost in nasprotovanje. Radi se opredeljujemo en proti drugemu. Raje iščemo delitvene točke kot združevalne, a že nekaj let nas politika duši pri pravem izražanju naše najgloblje duše: dejstvo je, da smo vedno bili in vedno bomo opredeljeni na dva tabora. Sprijaznimo se z zgodovinskim dejstvom, brez katerega skoraj ne bi obstajali kot narod, in potegnimo črto. Večstrankarski sistem, ki ima teoretično prednost, da lahko predstavlja več različnih pogledov volivcev, nam ni pisan na kožo. Kot ustavni pravnik se zavedam, da je tako imenovano "ustavno inženirstvo" – metoda, s katero poskušajo preoblikovati temeljni zakon za boljšo, učinkovitejšo, delovanje države – zelo nevarno orodje, če je uporabljeno neprimerno. Večkrat se reforme izkažejo za nepotrebne ali celo škodljive, vendar mi smo še mlada država in lahko še oblikujemo oziroma prilagodimo ustavne institucije na realno stanje družbe. Da po dvajsetih letih samostojnosti odkrijemo, da demokracija pri nas potrebuje nekaj manjših lepotnih popravkov, ni greh. Večstrankarski sistem je demokratično popolnoma legalen, vendar v našem primeru v sebi skriva veliko pasti. Ta ne izraža stanja na terenu, umetno ustvarja še večjo deljenost v družbi, ki tega ne potrebuje, ter eksponencialno poveča sivi prostor, v katerem se lahko nahaja oziroma oblikuje korupcija. Več je taborov, več je zahtev po denarju in stolčkih, več je navideznih odločujočih, težje se je spopasti z mafijsko mrežo, ki se ustvari. Mogoče je res vredno razmisliti, ali ni bolje, da začnemo načrtovati ustavno reformo s sprejemom dvostrankarskega sistema. Tako bi bilo vsaj bolj preprosto! Vedeli bomo, kdo je res zmagal na volitvah, kdo koga podpira, kdo odgovarja, spoznali bomo realno zamenjavo vodstva in zmanjšali bomo prostor, v katerem se napajata korupcija in siva ekonomija. Nisem si misli, da imata na koncu soseda prav in da tako dobro obvladata ustavno inženirstvo! Zagotovo sta študirala na kakšni elitni univerzi po svetu!