Šole je konec. Je zdaj čas za učenje?

Kot zmeraj se postavlja vprašanje, kaj naj počnejo otroci v tem času. Naj počivajo ali naj se učijo? Ali se morajo učiti tudi med počitnicami, da bodo v prihodnosti konkurenčni na domačem in svetovnem trgu delovne sile, ali naj počivajo in počnejo, kar želijo, da si bodo nabrali dovolj energije in novih izkušenj za prihodnje šolsko leto?

Morda pa se lahko naučijo novih spretnosti, ki niso neposredno povezane s šolo, ampak s prihodnjim življenjem, na primer taborniških ali pa kakih drugih veščin. To so večne starševske dileme, na katere ni dokončnega odgovora. Za izhodišče tega razmisleka pa najprej dve zgodbi.

Prva zgodba Nekaj let smo živeli v mestecu blizu Ljubljane in v bližnjem bloku je bila kitajska restavracija. Za njihove otroke ni bilo vprašanja, kaj bodo počeli poleti. Morali so pomagati pri vodenju restavracije. Bili so druga generacija priseljencev, ki je znala slovensko veliko bolje od svojih staršev, zato so morali pomagati pri strežbi in drugih opravkih, povezanih z restavracijo. Počitnice so preživljali delovno, za druge reči ni bilo kaj dosti časa. No, če smo natančni, je bilo tako tudi med šolskim letom. Medtem ko so se drugi otroci igrali na dvorišču, so mladi Kitajci staršem pomagali tudi popoldne med delovnim tednom in med konci tedna. To pa ni negativno vplivalo na njihov učni uspeh, saj so bili odličnjaki z večinoma samimi peticami. Ko sem jih takole opazoval od blizu, sem do njihove delovne vneme in marljivosti, ki jo pri nas še srečamo pri otrocih s kmetov, začel gojiti veliko spoštovanje. Kakor slišim, je po nekih ugotovitvah zdaj tudi med najboljšimi učenci v slovenskih osnovnih šolah vse več Kitajcev. Tuja kultura, tuj jezik in druge prepreke jih ne ustavijo v njihovi ambiciji dosegati maksimalne učne rezultate, za kar imajo gotovo dobre razloge.

Druga zgodba Pred leti, ko smo se s podjetjem selili v večje poslovne prostore, smo se znašli pred vprašanjem, kaj naj narediti s pisarnami. Poslovna stavba je poleg nakupa skladišča, ki ga potrebujemo za svojo dejavnost, namreč omogočala tudi nakup pisarn, vendar po precej višji ceni, zato smo razmišljali o tem, da bi morda pisarniške prostore naredili kar znotraj veliko cenejšega skladišča. Nekaj časa smo premišljevali, potem pa je prevladalo mnenje, da moramo imeti lepo urejene prostore, če želimo, da bodo vanje prišli delat dobri kadri. Vzeli smo torej bančno posojilo in poleg skladišča kupili tudi dovolj velike pisarniške prostore. Če ne bi dali denarja za pisarne, bi lahko morda investirali v kaj bolj donosnega in perspektivnega, kot je železobetonska konstrukcija, ki ji je v zadnjih letih cena celo krepko padla. Vsi stanovalci poslovne stavbe pa niso bili v taki dilemi. Kmalu za nami se je v sosednji skladiščni prostor naselilo družinsko računalniško trgovsko podjetje, ki je imelo prijaznega kitajskega lastnika. Pogosto sem ga srečeval na hodniku, a z zadržanim Kitajcem, ki je vedno hitel po svojih opravkih, pogosto tudi med koncem tedna, se mi ni nikoli uspelo zaplesti v pogovor.

Oni niso niti malo razmišljali o tem, ali bi kupili pisarne. Dovolj visoko, zračno in tudi dokaj svetlo skladišče so v zgornjem delu ročno in lično preuredili v majhne pisarne. Pri njih je bilo vedno zelo živahno – blago je prihajalo noter in ven, telefoni so zvonili, oni pa so vse dneve švigali gor in dol po prostoru. Nekaj let pozneje so svoje prostore prodali in se hitro odselili – (najbrž) v večje prostore in večjim poslovnim ambicijam naproti.

Mi pa smo ostali tam, kjer smo, sicer s pisarnami in (nazadnje) brez posojil.

Učenje med poletjem kot pospešek znanja Zdaj pa nazaj k počitnicam. Učenje v tem času ima lahko izjemno pozitivne učinke. Te lepo opisuje raziskovalni novinar Malcolm Gladwell v svoji knjigi Prebojniki, ko govori o raziskavah znanja, ki so jih opravljali na šoloobveznih otrocih iz različnih družbenih slojev. Ko so teste znanja opravljali na začetku in na koncu šolskega leta, med učenci ni bilo velikih relativnih razlik v njihovem napredovanju. Potem pa je eden od raziskovalcev dobil idejo, da bi koncept merjenja spremenili ter znanje merili ob koncu šolskega leta, torej pred začetkom počitnic, in ob koncu počitnic, torej pred začetkom novega šolskega leta. Tu pa so se v znanju pokazale veliko večje relativne razlike med znanjem otrok iz različnih socialnih okolij. Otroci premožnejših staršev so se namreč med počitnicami dodatno izobraževali, medtem ko drugi otroci v tem času niso kaj dosti brali oziroma se kako drugače izobraževali, zato so njihovi možgani "zaspali" in so marsikaj pozabili. V tem smislu se zdi organiziranje dodatnih izobraževalnih aktivnosti med počitnicami več kot primerna stvar. Seveda pa preveč natančno strukturiranje počitniškega časa otrokom s seboj nosi tudi negativne plati.

Dolgčas in samota kot pogoja za razvoj domišljije Pisateljica in scenaristka Nora Ephron je že pred leti v knjigi Moj vrat mi gre na živce obračunala s pojmom t. i. "starševanja", ko starši poskušajo svojim otrokom kakovostno zapolniti vsak trenutek njihovega prostega časa. S tem jim v principu onemogočajo razvijanje lastnih talentov in potencialov v času, ki bi ga morali preživeti dokaj neobremenjeno. Podobno ugotavlja Irena Štaudohar v svoji knjigi esejev Magija za realiste, ko piše o samoti in dolgčasu ter citira navdihujočo knjigo Samota (Solitude), ki jo je napisal angleški psihiater in psihoterapevt Anthony Storr. Po njegovem mnenju, ki izhaja iz analize številnih največjih umetnikov in kreativcev vseh časov, sta dolgčas in samota izjemno pomembna za razvoj otrokove domišljije. Ti namreč svojo ustvarjalnost pogosto črpajo iz lastnih najzgodnejših izkušenj, ko so bili sami in so se potapljali v domišljijo ter se do najmanjših podrobnosti zavedali sveta okoli sebe. Ravno občutje dolgčasa lahko po Storrovem mnenju v otroku sproži globoka razmišljanja o sebi. To se ne more zgoditi, ko je sredi (video)igric, ko gleda televizijo, igra nogomet ali pa se tako ali drugače izobražuje, ampak le takrat, kadar je sam. Dolgčas in samota omogočata odkrivanje samega sebe s samoopazovanjem in aktivirata tiste otrokove potenciale, ki lahko drugače ostanejo skriti za zmeraj. Da o mentalnem in čustvenem osamosvajanju niti ne govorimo.

Slovenija kot dežela s preveč počitnicami? Morda je smiselno to razmišljanje skleniti z nekaj podatki o šolskih počitnicah danes v primerjavi s tistimi pred leti. Poleg desetih tednov poletnih počitnic, kar je toliko, kot smo jih imeli tudi v naših časih, imajo današnji učenci in dijaki še:

– štiri tedne počitnic med šolskim letom (krompirjeve, božično-novoletne, zimske in prvomajske počitnice). To je dvakrat toliko, kot jih je bilo v naših časih. Vprašanje je, kako prekinjanje pouka vsaka dva meseca dolgoročno vpliva na pridobivanje in utrjevanje znanja;

– med vsakim šolskim letom vsaj eno večdnevno ekskurzijo – šolo v naravi (v naših časih sta bili zgolj dve šoli v naravi v okviru osemletke); – kar nekaj več kulturnih, tehničnih in športnih dni vsako šolsko leto, kot smo jih imeli včasih, priznati pa je treba, da se ti zmanjšujejo, saj je njihova realizacija vse bolj odvisna od samoplačniške sposobnosti in odločitve staršev;

– predčasno končanje pouka (ta se v praksi konča skoraj dva tedna pred formalnim koncem šolskega leta, kar je vsaj teden prej, kot je bilo to v navadi včasih).

Pod črto vse to skupaj torej pomeni približno devetnajst počitniških ali vsaj manj aktivnih šolskih tednov v okviru koledarskega leta. Veliko? Meni se ne zdi ravno malo. Morda smo se včasih med šolskim letom učili nekoliko več.

Gotovo pa smo med počitnicami imeli več časa za lastne reči. Odločitev, kaj bodo med letošnjimi počitnicami počeli vaši otroci, je seveda vaša.