Sokratove môre in Janšev sen pravičnega

Večina si tega pravzaprav ne želi, a izredno ostre besede glavnega obsojenca, za katerimi stoji tudi opazna in niti ne tako majhna skupina državljanov, ne dopuščajo možnosti izbire. Ta skupina je sicer res prešibka za prevzem oblasti, a po drugi strani premočna, da bi jo človek lahko povsem ignoriral.

Skratka, kontekst je določen: ker je bila sodba izrečena v imenu ljudstva, se bo to zdaj hočeš nočeš moralo do nje opredeljevati na volitvah in referendumih.

Glede na to, da so prve na vrsti evropske volitve, morda ne bi bilo slabo, če se vse skupaj postavi v širšo evropsko kulturno perspektivo.

O demokratični dediščini Evrope Ko človek govori o demokraciji, ne more mimo Grčije. Zgodovina uči, da se na jugu rojeva kultura, na severu pa barbari. Ko npr. danes domačini v Kavosu s strahom in z vso dolžno zadržanostjo opazujejo horde britanskih turistov, nad videnim seveda ne morejo biti navdušeni.

Kakorkoli že, v tem kontekstu je zanimiv predvsem proces, ki je stoletja igral konstitutivno vlogo pri oblikovanju evropske zavesti: leta 399 pr. Kr. je bil državljan Sokrat pred atenskim sodiščem zaradi krivoverstva in pohujševanja mladine obsojen na smrt. Mimogrede: če ne poznaš Sokrata in njegove zgodbe, te imajo v civilizirani Evropi še danes za barbara.

Brez dvoma je šlo za politični proces. Ampak zanimivo, že pred procesom, med njim in tudi po njem je imel obtoženi možnost, da se izogne kazni: brez posebnih težav bi lahko bodisi legalno bodisi ilegalno zapustil Atene. S tem bi dejansko naredil uslugo vsem, kajti vsakomur je bilo jasno, da si bo z njegovo smrtjo mesto nakopalo večno sramoto.

A čeprav se ni čutil krivega po nobeni točki obtožnice, je sodbo mirno sprejel. Svoj odnos do zakonov in države je utemeljil takole: "Tvoja dolžnost je, da jo prepričaš o boljšem, ako nima prav, ali pa da izvršuješ, kar ti veleva, in brez godrnjanja sprejmeš kazen, če ti jo naloži, naj bodo že udarci ali ječa!

Če te pošlje na vojsko, kjer te čakajo rane in smrt, moraš iti brez ugovora, ker zahteva to pravica, in ne smeš v boju ne odnehati ne odstopiti ne zapustiti vrste. Skratka, naj bo v vojni, naj bo pred sodiščem ali kjer koli, povsod se ti je uklanjati volji države in domovine, ali pa ji moraš prepričljivo dokazati, kje je pravica; sila pa je greh že zoper očeta in mater, koliko bolj torej še zoper domovino!"

Nespoštovanje sodbe bi pomenilo nasilje nad državo, se pravi nič več in nič manj kot spodkopavanje njenih temeljev. Vsaj v antiki si je človek težko zamislil hujši zločin.

Pod preperelimi zastavami slave Če bi danes kdo v Sokratovem slogu spraševal ljudi, kaj je po njihovem mnenju glavni cilj politikov, se pravi, kaj jih motivira, da počnejo, kar počnejo, bi večina verjetno navedla gmotne koristi in moč.

No, v antiki je veljalo, da je največja nagrada politikov slava oz. nesmrtnost, ki jo ta prinaša. Cicero je slavo definiral kot poveličevanje pravičnih dejanj in ugled, ki ga ima nekdo pri najodličnejših ljudeh zaradi pomembnih zaslug v službi republike.

Poganski koncept slave je kajpada vezan na zemeljsko življenje, zato zadeva ni brez težav združljiva – če je sploh združljiva – s krščanstvom, kjer glavna nagrada človeka ne čaka na tem svetu, ampak v onstranstvu. V kontekstu rehabilitacije (poganske) slave igra eno od najpomembnejših vlog Machiavelli, oče modernega republikanizma, danes neizčrpen vir navdiha neorepublikancev.

Vsakdo ve, da je omenjeni pojem medtem doživel popolno degradacijo. Zanimivo, v prejšnji državi so imeli ljudje do teh stvari mnogo bolj zdrav odnos. Še v 80. letih se je vsa Jugoslavija zabavala ob zgodbi nekega Selima iz Jesenic, ki se je nesmrtno zaljubil v Nastassjo Kinski; da bi pritegnil njeno pozornost, osvojil njeno srce, je potreboval slavo, do katere je skušal priti na zares izviren način: pred njenim posterjem je tako dolgo stal na eni nogi, dokler ga ni zagrabil krč in so morali poklicati zdravstveno pomoč.

A če se je človek Selimu še lahko od srca nasmejal, pa to pri njegovem epigonu Martinu Strelu ni več mogoče. Ob takšnem nesmiselnem mučenju ni več prostora za smeh. Namesto tega se človek znajde v zadregi, ki izhaja iz apokalipse smisla. V zvezi s tem si je pravzaprav treba zastaviti samo eno vprašanje: ali je lahko Strel komurkoli vzor? Ali kdo pozna človeka, ki bi si želel, da njegov sin postane Martin Strel? (Brez dvoma bi se mnogo prej našel kdo, ki bi si želel, da njegova hči postane slavna pornografska igralka.) Največja težava pri teh bizarnih likih je v tem, da so družbeno nadvse škodljivi, ker kradejo pozornost osebam, ki si jo zares zaslužijo. Posledica tega je, da ko predsednik republike občasno odlikuje kakšnega požrtvovalnega gasilca ali policista, ti praviloma obtičijo v anonimnosti.

Epilog Verjetno se bo vsakdo strinjal, da nekdanji premier ni ravnodušen do gmotnih koristi, ki jih ponuja politika. Toda ob tem ne bi bilo priporočljivo povsem zanemariti motiva slave, se pravi želje po mestu v zgodovini, ki ga bo napravilo nesmrtnega. No, to mesto v vsakem primeru že ima, vprašanje je le, ali bo z njim zadovoljen.

Pri določanju tega mesta bo vsekakor igral določeno vlogo tudi njegov odziv na pravnomočno obsodbo: ne spoštuje sodstva, prav tako ne spoštuje sodbe, jo bo pa zaradi prisile zakona seveda upošteval. S tem pravzaprav sporoča, da priznava samo še golo silo, da mu gre torej za nekakšno vzpostavitev naravnega stanja. To pomeni, da so odvrženi vsi amortizerji, ki v sodobni (evropski) politiki blažijo sunke golih sil. Skratka, Janez Janša je absolutna negacija Sokrata.

Kakšno mesto v slovenski zgodovini in v kontekstu evropske civilizacije si torej zasluži človek, ki s svojimi izjavami postavlja pod vprašaj temelje republike?