Smučanje le še za premožne in samostojne podjetnike

Lepi skupini slovenskih alpskih smučarjev in smučark bi v zadnjih letih ali tudi desetletju lahko očitali preskromno angažiranost in zgolj zavestno prepuščanje toku sistema. Le ta jih je zaradi svojih anomalij namesto v vode, kjer se izkorišča nadarjenost, naplavil na obrežje povprečja. Pomanjkljiv sistem in skromnejše finančne zmožnosti torej še zdaleč niso edina gibala, ki so niz obetavnih mladcev in mladenk pahnili v "izgubljeni rod" slovenskega alpskega smučanja. Marsikdo bi se namreč svojemu dometu lahko občutno bolj približal tudi ali pa predvsem s pravo miselnostjo, zagnanostjo in individualnim vložkom. Da, pogosto, žal, tudi finančnim. A kot vse kaže, prehajamo v fazo, ko bo le-ta celo eden od ključnih.

Sporočilo, ki ga je ob nastalih razmerah namreč pred tedni mladim smučarjem ali predvsem njihovim staršem ter klubom poslalo vodstvo panoge za alpsko smučaje ter posledično tudi vrh zveze, ni prav obetavno. Je pa zato zelo jasno in nedvoumno. Doba samoplačništva se podaljšuje in se zaključuje šele pri ozki skupini najboljših v članski kategoriji, pri čemer se kajpak poraja vprašanje, kdo bo lahko zdržal to finančno tekmo, da bo prišel do te stopnje. Ob vsesplošnem zategovanju pasu in posledično manj darežljivih pokroviteljih, izkoreninjanju termina "družbena odgovornost", premišljeni in predvsem pragmatični politiki opremljevalcev in skromnejšem prispevku iz obubožane državne blagajne na eni strani, ter vse dražji smučarski dejavnosti na najvišji tekmovalni ravni na drugi strani, je kristalno jasno, da je obdobje mogočnih slovenskih reprezentanc za vselej končano. To so bržčas dejstva, precej večje pa je vprašanje, ali so se pri krovni slovenski zvezi na pravi način lotili preoblikovanja in predvsem prilagajanja novim razmeram. Trenutno stanje namreč ponuja močan vonj po umiranju na obroke, krčenju baze, predvsem pa daje jasno vedeti, da postaja tekmovalno smučanje dostopno le za smučarje iz premožnih družin, saj bo lahko na klubsko pomoč računala le še peščica.

Zdi se torej, da je slovensko alpsko smučanje obsojeno na številčno zelo majhne ekipe in samostojne projekte, pri katerih pa bodo ob krepko nadpovprečnem smučarskem talentu predpogoj finančna podprtost, pogum in tudi sreča. Prav zato je bilo uspešnih tovrstnih samostojnih poskusov pri nas izjemno malo. Pravzaprav se naštevanje začne in konča pri Tini Maze. Pri prvi dami slovenskega alpskega smučanja sicer velja poudariti, da izhaja še iz "starega" sistema mlajših kategorij, ki je preživetje omogočal nekoliko širši skupini, vseeno pa daje "študija primera" jasno vedeti, da ji je uspelo predvsem zaradi srčnosti, poguma, dovršenosti vseh elementov in zunanji podpori. Gre torej za model, ki ga je sila težko preslikati na kakšnega drugega tekmovalca.

Nedavni odstop predsednika Smučarske zveze Slovenije Tomaža Lovšeta, za katerega velja ugotoviti, da je kljub odločnosti in zagnanosti v svojem polovičnem mandatu pogosto plačeval davek pomanjkanja športne kilometrine in skromnega nadzora nad svojimi čustvi, oziroma neokusen spor z dr. Janezom Kocijančičem, ki je visel v zraku dobri dve leti, v dobršni meri preusmerja smučarsko pozornost s sicer izjemno pomembne in pereče teme. Ne le to, vsaj kratkoročno bosta Lovšetov odhod in vnovič nakopičena slaba energija okrog panožne zveze upočasnila kakršnokoli reševanje zgoraj orisane smučarske zagate, za katero se zdi, da ni le trenutni odsev recesijske družbe.