Slaba vest ne bo nikoli rešila sveta

Odkar ločujemo odpadke, je metanje stvari stran postala prava mala aktivnost. Vprašanje, kdo bo nesel smeti ven, je dobilo predvprašanja, povprašanja in obvprašanja – kje bomo zbirali embalažo in kje pločevinke, plastenke, steklo, joj, nevarne odpadke je treba prihraniti za tisti dve priložnosti na leto, ko v ta namen pripeljejo zabojnik z mrkim gospodom, ki potem oddane odpadke skrbno pregleda in le srečo imaš, če sprejme vse, kar si postavil predenj (neonke na primer ne bodo šle skozi), potem so tu še baterije, pa biološki odpadki in zmeda z vrečkami, ki se razgradijo ali ne, pa zamaški, ki jih dobrodelno zlagamo na kup in papir, ki ga pridno recikliramo, obenem pa kupujemo odišavljene papirnate brisačke z rožicami (ne boste verjeli, tudi reciklirane obstajajo in njihova vpojnost zaradi reinkarnacije ni prav nič slabša). Da imamo z odpadki čedalje več dela, je logično že zato, ker jih tudi proizvajamo čedalje več. Lahko bi postregla z nekaj statistike, pa ne bom, ker smo je že vsi malo siti, kajne? Statistika je skupek plastičnih podatkov, za katere nimamo občutka, da zadevajo prav nas. Če bi delali črtice na steni za vsako uporabljeno plastično vrečko, bi na koncu leta morda razmislili bolj kot ob podatku, da naj bi odrasel Slovenec (ali Slovenka) na leto v povprečju porabil do 150 plastičnih vrečk. Premišljena uporaba plastičnih vrečk se mi po drugi strani rada zameri, ko mi v trgovini s čevlji ob plačilu škornjev povedo, da ob nakupu ne dajejo več vrečk, lahko pa kupim eko vrečko za 50 centov. Ker bi škatlo s škornji pač težko drugače prinesla do doma, sploh pa ne z uporabo "eko" avtobusa, sem odštela tistega pol evra za papirnato vrečko z logotipom podjetja in se ob tem počutila čisto nič bolj eko.

Problem z eko življenjem je v tem, da ni le dražje, ampak je tudi nadvse zakomplicirano. Čeprav nam vsaj enkrat na leto v kakšnem članku ali televizijskem prispevku razložijo, kam sodi embalaža pralnega praška in kam pokrovčki od kislih kumaric ter nam na praktičnih primerih zatrjujejo, da res ne gredo vsi odpadki na isti tovornjak za odvoz in nas prepričujejo, da morajo biti odvržene smeti čim bolj čiste, nam je v vsakdanjem življenju še vedno vse jasno bolj v teoriji. V praksi ne pomivam vsakega kozarca z gorčico, ne trgam celofana s prazne škatle piškotov in ne pulim ročev iz blaga iz papirnate vrečke. Recikliram tako, da se moja vest počuti bolje, čeprav le provizorično, a da obenem odnašanje smeti ne postane cel projekt. Kot na primer v središču Ljubljane, kjer lahko v sicer premeteno skrite potopne smetnjake spuščaš le eno pločevinko naenkrat. Med celotnim postopkom ti ostane dovolj časa za meditacijo. Ni praktično.

Praktičnost bi morala biti prvi kriterij pri poskusih, kako recikliranje približati ljudem. Pravzaprav je to kriterij, ki bi moral biti prvi na seznamu pri marsičem. Nedavno je bil na primer svetovni dan boja proti aidsu, ko nam vsi po vrsti razlagajo, kako malo ljudi se testira, hkrati pa zdrdrajo podatke, da je (v Ljubljani) anonimno in brezplačno testiranje mogoče samo ob ponedeljkih od 12. do 14. ure. Celi dve uri. Zveni, kot bi se s tem hvalili, a kako boš ljudi, ki jim je težko iti petdeset metrov stran do smetnjaka za papir, prepričal, da je preventivno testiranje vredno sprehoda do infekcijske klinike v časovni luknji tistih dveh ur na en določen dan v tednu? Ni praktično. In zato mi je tudi smešno pritoževanje nad tem, kako malo darovalcev organov imamo, če se moram za privilegij podpisa lista papirja najprej najaviti pri zastopniku, ki je na določenem kraju samo ob določenem dnevu v tednu. Namen ni dovolj. In dokler te stvari ne bodo urejene bolj praktično, bo tudi darovalcev malo. Trkanje na vest pač ni dovolj.

Tako zdravje kot ekološka zavest nimata popolnoma nobene koristi od trkanja na vest. Če želimo problem s smetmi urediti praktično, potem morajo postati postopki ločevanja in reciklaže praktični. Tako zelo praktični, da bi jih v enem koraku osvojila tudi junaka risanke A je to. Od ljudi ni mogoče pričakovati preveč samoiniciativnosti in proaktivnosti. Kaj se zgodi, ko se na smetnjaku s tremi odprtinami, za plastiko, papir in ostalo, znajde škatla od pice prek zadnje odprtine? Ali prve, kakor vzameš. Prvi, ki je prišel mimo, je – namesto, da bi odmaknil škatlo – smeti postavil zraven. Čez tri ure se je na zabojniku naredil že pravi kupček. In vse samo zato, ker je nekdo postavil oviro na vrh smeti in zabave z ločevanjem odpadkov je bilo takoj konec. Toliko o reciklaži, koliko smo pripravljeni narediti za ločevanje odpadkov in uspešnosti trkanja na vest. Svet bo prej rešila praktičnost kot zanašanje na altruizem, ker razmišljanje vnaprej in zatiranje lenobe pač ostajata neobvladljivi veščini človeštva.