Razvoj slovenskega nacionalnega vprašanja

No, vprašanje je, ali je krivdo res mogoče pripisati sodišču. Z drugimi besedami: če za svojo stvar ne znaš najti prepričljivih argumentov, je vsaj del krivde tudi na tvoji strani. Vse bi bilo seveda čisto drugače, če bi kdo cvetu slovenske pravniške pameti razložil, da bo v tem času potekalo svetovno prvenstvo v najpomembnejši stvari na svetu. Ali se kdo še spomni, kdaj je nazadnje na kateri od slovenskih televizij gledal dnevnik? Za televizijske hiše bi bilo morda najbolje, da bi v tem času zaposlene poslale na dopust, kajti večina programa se tako ali tako vrti v prazno. Ampak dobro, zdaj je, kar je. V skrajnem primeru so lahko že prihodnje leto nove volitve. Na novo svetovno prvenstvo bo treba čakati štiri leta. Nogomet v času totalitarizma Samoumevno je, da človek ne more razumeti sveta, če ne razume najpomembnejše stvari na svetu. Ko to enkrat razumeš, razumeš v bistvu vse. Spoznavanje sveta se začne zelo zgodaj, tako rekoč s samim aktom rojstva, se pravi s tistim nadvse travmatičnim trenutkom, ko zaslišiš glas doktorja, ki naroča sestri, naj že enkrat poda škarje, da bo prerezal popkovino. Pred časom so znanstveniki prišli do presenetljivega odkritja, da otrok začne brcati že v maternici. Kdo ve, morda bodo kmalu odkrili celo kakšen "nogometni gen". Ko je človek mlad, se zdi svet zelo enostaven. Kdor je odraščal v prejšnjem režimu, se gotovo spomni, da sta takrat obstajali le dve vrsti ljudi: v prvo so spadali tisti, ki so navijali za Crveno zvezdo, v drugo oni, ki niso navijali za Crveno zvezdo. V tistih težkih časih je večina otrok videla smisel svojega življenja v tem, da bo nekoč igrala za Crveno zvezdo in nacionalno reprezentanco. Vendar to ni bila posebnost tistega režima. Dobro, klub in nacionalna reprezentanca sta sicer res imela partikularni značaj, izkustvo kot tako pa je bilo brez dvoma univerzalno. Ravno zaradi te univerzalnosti je nogomet najpomembnejša stvar na svetu. Ko človek postane starejši, vse skupaj postane bolj zapleteno. Vdor heterogenih elementov v slovensko politično telo Na mikroravni je v tej zgodbi vsekakor ključnega pomena dogodek, ko pride otrok na igrišče, kjer se prvič v življenju sreča z bitji, za katera se zdi, kot da so prišla iz nekega drugega planeta, kot da so se že rodila z žogo, kot da je ta dodatni organ njihovega telesa … No, kot se je pokazalo pozneje, to niso bila bitja z drugega planeta, ampak iz drugih republik. V tistih časih so jim ljudje rekli Bosanci. Vsakdo je slej ko prej neizogibno naletel na svojega Bosanca. To srečanje mu je usodno spremenilo življenje. Zaradi tega srečanja se mu je najlepša igra na svetu spremenila v najgršo moro. Izkazalo se je, da Bosanec vidi smisel igre v poniževanju Slovencev. To pomeni, da mu ni šlo za to, da bi zabil čim več golov, ne, bolj pomembno mu je bilo neskončno preigravanje in poigravanje z nemočnimi tekmeci. Vse skupaj je počel tako dolgo, dokler ni kakšnemu Slovencu nazadnje počil film in je nesramneža kar s pestjo zbil po tleh. Težava je bila v tem, ker Bosanec ponavadi ni poznal niti najosnovnejših pravil lepega vedenja in je ubogega Slovenca udaril nazaj. Nadaljevanje je bilo predvidljivo. Ideološke konotacije in kriza identitete Namesto razbitih kolen so se tako otroci vračali domov z razbitimi nosovi. Jasno, mame je to zelo skrbelo, saj so bile prepričane, da je vse skupaj posledica angleškega sloga igre. "Le zakaj se ne morejo igrati po balkansko kot vsi normalni ljudje?" so se spraševale. Najbrž odvečno pojasnilo, a vseeno: igra z glavo je veljala za zaščitni znak otoškega nogometa. To izhaja iz tega, da se Angleži nikoli niso znali boriti na tleh – njihova strategija je zmeraj temeljila na elementu vode in zraka. Bralec tukaj seveda ne sme pozabiti, da je bil to čas neusmiljenega totalitarizma. Takrat nisi nikoli dobro vedel, v katerem grmu tiči kakšen udbovec. No, na srečo udbovci niso bili tako naivni kot mame in so vedeli, da tiste modrice in razbiti nosovi niso posledica imperialističnega načina igranja. Ko človek danes na vse skupaj gleda s časovne distance, vidi, da pravega razloga za skrb pravzaprav ni bilo. Kakorkoli že, srečanje z Bosancem je otroka usodno zaznamovalo za vse življenje. Zgodila se je prva resna kriza identitete, ki je izhajala iz preprostega spoznanja, da resno ukvarjanje z najpomembnejšo stvarjo na svetu pač ne pride v poštev. Če za neko stvar nimaš talenta, se moraš s tem hočeš nočeš sprijazniti. Skratka, otrok je spoznal, da je zguba in da si bo moral izbrati kakšen bolj prozaičen poklic: eni so tako postali pravniki, drugi inženirji, tretji kirurgi, četrti filozofi, peti politiki … O zgodovinski spravi Do konca pubertete se je torej večina Slovencev sprijaznila z neprijetno resnico. Z Bosanci so prišli do spontane sprave. Po treznem premisleku človek pač spozna, da bi brez sodržavljanov s polovičnimi strešicami Slovenija bolj težko sestavila reprezentanco. Danes so mnogi komunistom celo hvaležni, ker so bili sposobni misliti tako dolgoročno. Zamerijo jim kvečjemu to, da so v Slovenijo uvozili še premalo sposobnih ljudi. Kakšen Ibrahimović bi danes brez dvoma prišel prav. Sicer pa zelo podobno zgodbo pozna tudi Švica. Celo Nemčija se je od tistih herojskih časov Karla-Heinza Rummeniggeja v 80. letih glede tega precej spremenila. Seveda pa obstajajo in bodo vedno obstajali razni Tomaži Majerji, ki niso bili nikoli sposobni preboleti svojih otroških frustracij.