Pozidave nočemo, zemlje ne damo

Na prelomu tisočletja, ko je Jörg Haider dosegel svoj politični zenit, sva se s fotografom Bojanom Brecljem odpravila na križarjenje po prijateljski severni sosedi odkrivat zanimive tamkajšnje državljane. Zagotovo največ sva jih našla na Tirolskem. Med drugim naju je lokalni eko aktivist odpeljal na ogled neke vzorne kmetije. Bila je kot iz škatlice. V hlevu je zenovsko prežvekovalo kakšnih šestdeset snažnih simentalk, ena polnejša od druge, kot da čakajo le še na glavno vlogo v novi reklami za Milko.

Vendar je bila kmetija le krinka, njenemu lastniku se je po domače reklo "baron šodra". Z odvažanjem odpadnega materiala je obogatel pri gradnji brennerske avtoceste, nadaljeval z gradnjo deponij in svoje malo kraljestvo nadgradil s postavitvijo idilične kmetije, s katero si je pridobil status kmeta. Ta mu je omogočil, da od lokalnih (malih, propadlih) kmetov odkupuje zemljo in jo z dobičkom preprodaja bodisi za nove smučarske resorte ali pa še za kaj donosnejšega.

Zanimiv lik je bil tudi priletni jet set frizer iz Kitzbühla, ki je po hotelih friziral bogate tujce, obenem pa je bil kot frizer med najbolj obveščenimi o lokalnem dogajanju. Tako je po eni strani dobival informacije o hišah, ki so bile naprodaj, po drugi strani pa je v stiku s petičnimi strankami izvedel, kateri bogati tujec si je zaželel imeti smučarsko rezidenco v Kitzbühlu.

Ker tujci legalno tam ne morejo kupiti nepremičnine, se je frizerski mojster elegantno plasiral kot posrednik, ki je za tujega kupca poiskal slamnatega avstrijskega lastnika. Posel je cvetel, s ponosom nama je pokazal svojega jaguarja, bentleyja, ferrarija in še tri druge avtomobile.

Na ta avstrijska primera sem se spomnil, ko sem pred dnevi po elektronski pošti dobil vabilo, naj podpišem peticijo oziroma poziv za ohranitev kmetijskih zemljišč, ki ga je pripravila skupnost aktivnih državljanov 3. člen. Ta spletna skupnost je prejšnji teden poslance državnega zbora pozvala, naj zavarujejo prehransko varnost prebivalcev Slovenije in zavrnejo predlagani zakon o spremembah zakona o kmetijskih zemljiščih, ki ukinja nadomestilo za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč.

Predlagatelji, 40 poslancev iz vladne koalicije, želijo po skrajšanem postopku odpraviti finančna nadomestila za pozidavo kmetijskih zemljišč, da bi (po lastnih navedbah) izboljšali konkurenčno sposobnost gospodarstva (vlada naj bi sicer s tem virom izgubila osem milijonov evrov na leto). Nasprotniki so prepričani, da bi ukinitev plačila sprožila odprt lov na kmetijska zemljišča, njihovo nadaljnje krčenje in še bolj ekscesno pozidavo.

Nekateri tudi trdijo, da je novi zakon uperjen proti vodji opozicijske stranke Zoranu Jankoviću in njegovim domnevnim špekulativnim poslom s spremembo namembnosti zemljišč, pri kateri prihaja menda tudi do 250-kratne razlike v ceni med kmetijskim in zazidljivim zemljiščem. Čeprav bi bil to dobrodošel stranski učinek zakonske novele, je nesporno dejstvo, da je plačilo za spremembo namembnosti zemljišča varovalka, ki še relativno uspešno preprečuje nebrzdano pozidavo kmetijske zemlje.

Ste vedeli, da ima Slovenija med evropskimi državami najmanj kmetijskih zemljišč na prebivalca? Da imamo najkakovostnejših zemljišč – njiv in vrtov – celo manj kot 40 odstotkov od evropskega povprečja? In da pozidamo sedem hektarjev kmetijskih zemljišč na dan – za eno povprečno veliko slovensko kmetijo?

Ob tej aktualni temi se zdi še posebej spodbudno, da je peticijo, ki jo je do zdaj podpisalo nekaj več kot 4500 ljudi, sprožila civilna družba oziroma ad hoc skupnost ekoloških aktivistov in kmetijskih strokovnjakov. V teh vroče-nevihtnih dneh je prav osvežujoče videti, da se v stampedo sprejemanja zakonov po nujnem in skrajšanem postopku, ta ekskluzivno strankarsko-parlamentarni rezervat, vmešavajo "navadni" Indijanci, ki jim ni vseeno. Menda je treba podpisati še ta teden.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.