Podjetništvo v Sloveniji nekoč in danes

Zadnjič sem bil udeleženec "cenjenega kavarniškega omizja", na katerem se pogosto išče rešitve za vse tegobe sveta, na njem pa je padlo vprašanje, kdaj je bilo težje zagnati svoj posel: ali pred dobrima dvema desetletjema, ko se je Slovenija osamosvojila in o podjetništvu, vsaj večinoma, nismo vedeli skoraj nič, denarja pa je bilo še bistveno manj kot danes (podjetje si zato takrat lahko odprl z nekaj deset do dobrim stotakom evrov), ali pa danes, ko je pri nas gospodarski zastoj, večina običajnih poslov pa je že vzpostavljenih na nekem nivoju in je zato teže vstopiti v katerokoli konkretno dejavnost. Da sem lahko odgovoril na to vprašanje, sem se moral najprej vrniti v preteklost in postreči z lastno izkušnjo. NEKOČ Pred dobrimi dvajsetimi leti sva s prijateljem po spletu okoliščin ustanovila podjetje, začela pa sva se (tudi po spletu okoliščin) ukvarjati z dejavnostjo, ki še danes velja za eno najbolj konkurenčnih na svetu: prodajo promocijskega tekstila. Prve dobavitelje sva našla v Veliki Britaniji, prvi uvoz šestih kartonov majic pa je bil vreden približno tisoč današnjih evrov. Iz takratnega blagovno trgovinskega centra (BTC), kjer je bilo še carinsko skladišče, smo blago, natančno 864 majic s kratkimi rokavi, proizvedenih na Škotskem, odpeljali kar z osebnim avtomobilom znamke Zastava 101. Dobra lastnost tega avtomobila je bila, da je imel precej velik prtljažnik, vseeno pa se spomnim, da ni šlo drugače, kot da sem imel med vožnjo en karton blaga na kolenih. Ne v garaži, začeli smo v kleti Potem smo te kartone znosili v naše stanovanje, jih razpostavili v predsobo in začeli razmišljati, kako bi te majice prodali. Če se spomnite genialne risanke o čeških mojstrih, ki se vsake stvari lotita malce po svoje in zaradi tega tudi malce narobe, dobite natančno sliko dveh zamišljenih diplomiranih inženirjev, ki si razbijata glavo s tem, kako denar, ki sta ga porabila za nakup teh majic, spet pretvoriti nazaj v denar. Po možnosti v nekaj več denarja. Ker tega še kar nekaj časa nisva ugotovila, moja mama pa se je naveličala tega, da ni mogla več odpirati svoje predsobne omare z oblekami, sva kartone preselila v hišo, kjer je živel prijatelj, natančneje v prazno polkletno etažo. Tam smo naselili naše podjetje. Če bi torej rekel, da smo začeli v garaži, bi se zlagal: začeli smo v kleti. Problemov kot zvezd na nebu Število čisto osnovnih problemov, ki sem jih imel v svojih prvih podjetniških korakih, je najbrž primerljivo s številom zvezd na Rimski cesti. Spletna informacijska avtocesta na začetku devetdesetih še ni delovala, telefonske številke raznih podjetij, ki smo jim želeli prodati naše izdelke, smo še kar nekaj let iskali v tiskanem imeniku, njihovo velikost in zanesljivost pa smo ocenjevali po velikosti logotipa in številu objavljenih številk v imeniku. Imel sem naravoslovno izobrazbo, ki mi je pri podjetništvu koristila podobno kot zajcu pomaga boben pri njegovem iskanju zelja. Tudi v družini, kjer je skozinskoz dišalo po zdravstvu in medicini, se česa takega, kot to, kako iz enega tolarja narediti enega in še kaj zraven, nisem mogel kaj dosti naučiti. Knjig na to temo v tistih časih v slovenščini še skoraj ni bilo. Moje možnosti za uspeh v podjetništvu so bile najbrž manjše od možnosti, da postanem olimpijski prvak v maratonskem teku. Tudi prijatelj ni imel kaj dosti boljših izhodišč. Bila sva še sveža diplomanta, ki sta po prihodu iz vojske začela študirati v socializmu in študij zaključila v kapitalizmu. Vztrajnost in trma na petek in svetek V izobilju pa sva imela dveh stvari: vztrajnosti in trme. Razvijanju posla sva posvetila vso potrebno energijo in čas. Petek in svetek. Z zelenim bliskom, kot smo ljubkovalno rekli prijateljevi zeleni opel asconi (no, v bistvu ni bila njegova, temveč očetova, denarja za lasten avto takrat seveda ni bilo), sva se ponosno vozila po Ljubljani, na prtljažnik pa sva z "gurtnami" pritrdila kartone z majicami, ki sva se jih namenila prodati. Najini punci sta naju čudno gledali. Najbrž sva bila videti malo trčena. Najbrž sva malo tudi bila.

Sčasoma sva ugotovila, kdo bi dejansko lahko bil kupec takih majic, čez nekaj časa sva tudi vse bolj tekoče našla pot do našega okenca na SDK (Službe družbene knjigovodstva, kjer so takrat podjetja opravljala svoje finančne transakcije) in prišla sva do točke, ko sva se za ta posel namenila zaposliti še enega komercialista.

Če pomislite na to, da bi delali v podjetju, ki ima prostore v kleti in do katerega se pride, če je nedavno deževalo, po blatni poti, vam srce najbrž ne zaigra na ves glas od radosti. Tudi midva sva imela s tem, kako dobiti pravega človeka, kar nekaj težav. A našla sva ga, se potem za nekaj časa posvetila dejavnosti, ki sva jo doštudirala, ter se potem vsak na svoj način spet vrnila k temu prvemu poslu.

Selitev Iz tiste kleti smo se preselili kakih šest let po našem začetku. Da bo pravici zadoščeno, naj povem še to, da so se kartoni s tekstilom kot kaka virusna infekcija iz kleti sčasoma začeli širiti po stopnišču v višjo etažo hiše in tam zasedati manj uporabljene in napolnjene sobe. Pozneje so se stegnili tudi do garaže, kjer je imel prijateljev oče parkiran avto. Malce nejevoljno, a prijazno, spodbujal naju je v podjetniškem prizadevanju, se je za leto ali dve odpovedal garažiranju avta. Ko smo z vse večjimi zalogami tekstila do vrha napolnili še garažo, je bil res čas za odhod, saj smo že preveč motili življenje v hiši. Naše naslednje poslovne prostore, nekaj boljše, kjer je pred tem delovala tiskarna in od koder so stroje odpeljali tako, da so podrli stene, smo iz našega poslovnega računa plačali v enem znesku in brez kredita.

Naslednjič smo se selili tri leta pozneje, na prelomu tisočletja, in v teh prostorih bivamo še zdaj. Vse preostalo je zgodovina, skupaj z zadnjimi petimi leti krize, ki smo jo nekako preživeli.

DANES Danes je situacija povsem drugačna. Literature o podjetništvu je na pretek, raznih izobraževalnih programov na to temo prav tako. Informacije vseh vrst so nekaj klikov stran. Do začetnega kapitala v višini evrskega tisočaka, s katerim sva začela midva uvažati blago, je veliko lažje priti.

Seveda ima sedanjost tudi ovire. Minimalni kapital za ustanovitev podjetja je nekaj pod deset tisoč evrov, kar je precej več kot včasih. Tisti, ki se gre podjetništvo, vstopa na bolj ali manj konkurenčno tržišče, na katerem je že prisotna večina standardnih izdelkov in storitev. Poleg vztrajnosti in trme, ki so bile dovolj pred dvajsetimi leti, je zdaj torej dodatno potrebna še inovativnost. Ko danes gledam mlade (za katere imam tiste, ki so stari nekako do trideset let), vidim, da so ti v splošnem dveh vrst.

Mladi kot proizvod izobraževalnega sistema Prvi so neposredni proizvod družbenega in izobraževalnega sistema zadnjih dveh desetletij. Nenehne spremembe konceptov izobraževanja, permisivna vzgoja, prevelika odsotnost različnih ovir, ki bi spodbodla njihovo življenjsko agilnost in žilavost, so iz njih naredili ljudi, ki nimajo kakih opaznejših življenjskih ali delovnih motivov in motivacij.

Delu v službi že kmalu po prihodu vanjo (torej še v času poskusne dobe) ne posvečajo velike pozornosti in tudi pretirano identificirajo se ne z njim. Ne glede na to, da so morda diplomirali, kot kaki proizvodni delavci iz službe odhajajo točno ob uri, čeprav jim še ni treba loviti otrok po vrtcih. Izkoristiti hočejo vse bonitete, ki jih imajo kot zaposleni, odgovornosti, ki jih dobijo z delovnim mestom, pa jim niso v prvem planu.

Kdo bo skrbel za družbo čez nekaj desetletij Delo z njimi je za njihove predpostavljene psihično precej naporno. Take ljudi je treba namreč večino časa spodbujati in priganjati k delu, jih kontrolirati, ali so opravili zadano, in jih opozarjati na pozabljene naloge. Ker niso s srcem pri stvari, o svojem delovnem procesu tudi ne razmišljajo širše, ne predvidevajo problemov, ki bodo morda nastali, in ne razmišljajo o morebitnih rešitvah.

Zato moraš kot njihov nadrejeni z enim očesom, kot pri majhnih otrocih, ves čas namesto njih locirati prihodnje težave, da jih pravočasno opozoriš nanje, saj njihovo delo drugače zastane. Če bi jih moral opredeliti z eno besedo, je ta pasivnost. Ne morem drugega, kot da ob pogledu na te mlade zmajujem z glavo, ob tem pa si težko predstavljam, da bodo čez deset ali dvajset let oni tisti, ki bodo skrbeli za našo družbo, s pokojninami vred.

Izobraženi, hitri in odzivni, ki jih navdihuje podjetništvo Seveda pa na srečo obstaja še druga vrsta mladih. Ti so navdahnjeni z vsemi možnostmi novodobnega podjetništva. Izobraženi so, hitri in odzivni, z lahkoto prebijajo slovenske državne meje in se v svoji ambiciji podajajo na katerikoli konec sveta. Krize ne vidijo kot problem, temveč kot priložnost.

Tekoče znajo tuje jezike, več kot domači so si z raznimi informacijskimi tehnologijami, neposredni in racionalni so v vsakodnevni komunikaciji in v tem smislu najboljši približek t. i. izdelovalcev, kot jih je definiral podjetnik in publicist Chris Anderson v svoji istoimenski knjigi, ki je lani izšla tudi pri nas. Posla se lotevajo skoraj igraje, z ustvarjalnim delom je prepleteno vse njihovo življenje in razmišljanje, denar pa ni čisto v prvem planu, temveč ga vidijo bolj kot nagrado za uspešno realizacijo projekta, ki so si ga zadali.

Za pravega podjetnika ni ovir, so samo izzivi Ni nujno, da so samostojni podjetniki, enako funkcionirajo tudi v okviru podjetja, kjer so zaposleni. Če bi jih moral opredeliti z eno besedo, je to eksplozivnost. Take mlade samo občudujem. Želim si, da bi dolgoročno ostali v Sloveniji in našo družbo popeljali naprej iz sedanje mlačne brozge, vendar se bojim, da jim je Slovenija pretesna in preveč zatohla, saj se lahko naselijo in delajo kjerkoli na svetu.

Za odgovor na vprašanje z začetka tega besedila bi torej lahko parafraziral pregovor, da "ni slabega vremena, so samo slaba oblačila", in v enakem stilu zaključil: podjetniški pogoji nikoli niso najboljši, vendar za pravega in podjetnega človeka nikoli ni nepremostljivih ovir.

So samo izzivi, ki jih je treba premagati.