Pahorjev iztek

Krizo slovenskega lahkega revijalnega čtiva vsaj za silo blažijo občasni izpusti WikiLeaksa. Med zabavnejšimi v zadnjem tednu je bila zaupna diplomatska depeša tedanjega ameriškega veleposlanika ob Pahorjevem razkritju članov nove vlade. Veleposlanik je mandatarjev izbor pokomentiral resignirano, čeprav ne brez neskromnega upa: tistim ministrom, s katerimi je bil morda prej že v stiku ali pa je bilo o njih možno najti kakšen podatek na Googlu, je namenil kakšno besedo več, tiste, o katerih so trenutno krožile vsaj napol verjetne govorice, je odpravil s trači, tistim, ki so zasedli z ameriškega vidika manj zanimive resorje, je namenil zgolj kakšen faktografski podatek.

Tako je na primer Erjavec pristal na okoljskem ministrstvu, ker zaradi Patrie ni mogel več voditi obrambe, Širčeva je postala ministrica za kulturo zaradi izpolnitve ženske kvote, Lukšič pa je profesor na ljubljanski univerzi in ključni strankin strateg. Končni seštevek koristi za ZDA je četverica članov vlade, ki so v ZDA že službovali ali pa so bili vsaj na izmenjavi. Plain and simple.

Dokazov, da ima uradna, pregovorno arogantna Amerika nas in naše politike za prepotentne lokalne posebneže, ki pa so se na koncu pripravljeni ubogljivo podrediti, res ne potrebujemo več. Preseneča pa kakovost ameriških informacij, saj se Američani očitno zadovoljijo že z govoricami in osnovnošolskimi denunciacijami, ki jim jih prinašajo lokalni politiki z vseh vetrov. Sklepna ugotovitev omenjene ameriške depeše je zato presenetljiva: Pahor je z vključitvijo koalicijskih predsednikov strank okrepil vlado in oblikoval močno gospodarsko ekipo. To zaupanje v Pahorjevo moč je prav neameriško naivno in skladno s sedanjim, domnevno neizmernim razočaranjem večine tistih slovenskih volivcev, ki šele po treh letih spoznavajo, da so stavili na napačnega konja. Zato tudi trditev, da je bil Pahor izvoljen predvsem kot "nejanša", ne drži preveč.

Povprečnemu spremljevalcu slovenskega političnega dogajanja se preprosto mora svitati, da je bil Pahor leta 2008 "predestiniran" za zmago, vloga protipola Janši pa mu je le koristila. Spomnite se njegovih muk, ko mu stranka ni pustila sodelovati na predsedniških volitvah – Pahor bi zmagal tudi brez Janše, preprosto zato, ker "je prišla vrsta nanj" in ker njegovi volivci niso hoteli videti, da je le tipičen politik – (samo)všečen in solidno obdarjen s smislom za prazno govorjenje.

Veliko teh, ki so "verjeli", da je Pahor dobitna kombinacija, zdaj vidi nov up v Virantu, ministru za javno upravo iz prejšnje vlade. Gospod, ki je še pred meseci zagotavljal, da ima raje svoj poklic in družino kot politiko, in se je strastno zavzemal za civilnodružbeno "resetiranje" sedanje politične prakse, na pragu predvolilnega leta že odprto lovi volilne glasove in obljublja nič manj kot totalno ukinitev birokracije. Nič več obrazcev in vlog, vse uradniške zoprnije bomo reševali z računalnikom. Koliko volivcev je pripravljeno nasesti na to limanico? Koliko je na drugi strani dokončno obupanih, ki se nočejo več igrati praznika demokracije?

Pri njih se kaže vsaj nek napredek: volilna abstinenca ni več možnost, saj omogoča zelo majhni skupini državljanov (po možnosti tistih najbolj nestrpnih), da izglasujejo legitimnost stranki in politikom, ki nas bodo potem še bolj zatirali. Na forumih je čedalje pogosteje zaslediti (sicer ne nov) predlog: treba se je udeležiti volitev in prečrtati glasovnico ter politični kasti dati vedeti, da tako ne gre več naprej. Ta taktika ni videti nič manj utopična. Le kako bi lahko tradicionalno ideološko razcepljeni volivci drug drugemu zaupali, da ne bi prišlo do kršitev dogovora? Zabava bi bila pa vseeno vrhunska, pravi praznik demokracije za krizne čase.