Organizirana anarhija

To je se zgodilo, čeprav je uprava celjskih zaporov slovenske organe pravosodne oblasti obvestila, da bo razvpiti gradbeni baronesi potekel pripor. Vmes je tožilec Harij Furlan poskrbel še za vrsto dodanih presenečenj: ker se je "zmotil" v datumu obtožnice, bo ta prej ko slej v celoti neveljavna. Če pa bi vseeno obstala, je isti tožilec spet pripravil dodatni "varnostni mehanizem", ki bo Tovšakovi omogočal ad infinitum ostajati na kateri od eksotičnih destinacij (v Braziliji, na primer). Iz obtožnice je neznano kam izginilo 150 listov. To sicer ni nič novega: s policijske postaje Lenart je nekaj dni po umoru Ivana Krambergerja "izginil" temeljni dokaz: stol, na katerem je bil odtis vojaškega škornja. Strelec si ga je podstavil, da je lahko s komolcem, oprtim v stegno, lažje nameril na predsedniškega kandidata. V zadnjem času je izginil, na primer, trdi disk, ki ga je policija pod taktirko Katarine Kresal zaplenila Andreju Magajni, češ da je na njem "otroška pornografija". In čisto pred kratkim je izginil še posnetek, na katerem prav ista ministrica z luksuznim audijem divje krši cestnoprometne predpise, ko se vrača z nakupovanj po severni Italiji. Tovšakova je očitno v priporu preveč govorila. Delovni sklep, ki se ponuja na tej stopnji, je: nekateri so ji "omogočili pobeg", da bi prikrili lastne sledi. Tovšakove najverjetneje ne bomo nikoli našli: če bomo že naleteli nanjo, pa ne bo več med živimi. Organizirana anarhija ima namreč dolge roke. Da seže v tranzicijsko politiko, ni dvoma: v razmerju ena proti petdeset so mediji te dni prikazovali zgodbo pobegle Tovšakove in ključnih "reformnih" ukrepov, ki jih je medtem sprejela vlada Alenke Bratušek. V senci zgodb mislinjske Pehte je namreč potekala drama zvišanja davka na dodano vrednost, ki ga je parlament izglasoval in začne veljati 1. julija. V tej senci je minilo tudi povišanje prispevkov za zdravstveno zavarovanje. Ob tem – in drugih posegih v državljansko varnost prebivalcev republike – se ni nihče zganil. Protestniki mirujejo, sindikati nazdravljajo. Organizirana anarhija ima namreč svoja pravila: mediji pospešeno ustvarjajo vtis, da je za zgodbo Hilde Tovšak odgovorna "politika", pri tem pa vse predstavnike mečejo v isti koš. Baronica je bila res del politike, in sicer tiste, ki je v starem režimu slišala na "partijo", v novem pa na tip ljudi, kakršen je Zoran Janković. Ta je zato tudi edini, ki se javno hvali s sodelovanjem z njo. V nepremičninske posle tranzicijska levica pač ni pripuščala konkurence: moral si biti njihov ali pa te ni bilo zraven. In Hilda je bila, začenši s partijsko knjižico iz starega režima. A ne glede na to mediji pospešeno zapirajo prostor civilni politiki in pripravljajo nastop "alternative" na prihodnjih volitvah. Utemeljujejo jo na sentimentu protievropejstva, pod tem praporom pa zbirajo najbolj elementarna (najnižja) človeška čustva. Pri tem so malo originalni. Če je Beppe Grillo (komik in igralec) v Italiji nastopil z gibanje Il Movimento 5 Stelle (Gibanjepetih zvezdic), nacionalna TV – kot servis tranzicijske levice in burkaški medijski spaček, spominjajoč na neke davne čase – zdaj "navija" oddajo Velikih pet. Njena osrednja zvezda je nihče drugo kot – "komik" Sašo Hribar. Želijo pač kopirati italijanski zgled in upati na njegov uspeh. Sašo Hribar ali nekdo njegovega profila bo pred prihodnjimi volitvami ustanovil "novo" stranko, utemeljeno na "spontanosti" ljudskih protestov. Ta bo pomemben zaveznik tranzicijske levice in bo sestavljala vlado. Njene zahteve bodo izstop iz EU-ja, evroobmočja in Nata. Takrat bo "organizirana anarhija" po dolomitski izjavi in socialističnih eksperimentih doživela svoj vrhunec. Hkrati bo Slovenija na najnižji točki svoje državne in človeške integritete. Potem bo šlo lahko le navzgor. To sploh ni slaba tolažba za čase, ki prihajajo.