Olimpijine sladke, Jeseniške grenke skrbi

Vendar pa spremenjen format tekmovalnega sistema, ki je modificiran zaradi vstopa češkega Znojma in posledično lihega števila ekip, omogoča, da tudi slab začetek še ne pomeni slovesa od končnice. V slednjo se namreč po 44 krogih uvrsti prvi šest ekip, preostalih pet pa se bo borilo za zadnji dve mesti med najboljšo osmerico.

Do konca prvega dela je še 33 krogov, dosedanje predstave ''železarjev'' in Beljačanov pa oba kolektiva nikakor ne morejo navdihniti z optimizmom. Pri Jesenicah je igra v obrambi neprepoznavna, bolj ali manj deluje kot dobro preluknjani ''švicarski sir'', kar nekaj zadetkov gre povsem na račun igralcev, ki nasprotnike le anemično opazujejo, namesto da bi jih malo trše prijeli. Morda tudi na račun kazni. Brez dvoma ne gredo očitki le na branilce, slednji namreč ne uživajo dovolj podpore svojih napadalcev, ki bi kot prvi morali poskrbeti, da nasprotnikove napade razbijejo najpozneje v nevtralni tretjini. V napadu finski strateg Heikki Mälkiä še kako pogreša trojico Tičar, Jeglič, Sabolič, ki je v pretekli sezoni navduševala s svojo navihanostjo in predrznostjo. Vendar pa je za objokovanje prepozno. Trojice ni več, hkrati pa slednja v slovenskem kadru nima svojih naslednikov. Vsaj za zdaj še ne. Ne gre pa s prstom kazati le na izbrance finskega stratega. Govorice o finančnih težavah, ki pa pravzaprav niso nobena novost v slovenskem športu, nikar ne pojenjajo. Da v klubu delujejo različne ''struje'', je več kot očitno. Obenem ne moremo niti mimo kolobocij s tujimi igralci, Severnoameričanov, ki so bili pred začetkom sezone pod pogodbo, praktično ni več, kaj je bil razlog, da so podpisali pogodbe, pa nato po hitrem postopku zapustili Podmežaklo, poznajo le nekateri. Nadomestili so jih Skandinavci, Čehi in Slovak, ki pa za zdaj še niso pokazali kakovosti pravih tujcev.

Pri Olimpiji je zgodba trenutno povsem drugačna. Sanjski začetek, ki jih je vrgel tik pod vrh, je dobra popotnica za naprej. V dozdajšnjem trenutku minus predstavljajo le navijači, na tekmo sicer vedno pride najmanj 1.800 obiskovalcev, a za prestolnico je ob takih rezultatih to prava sramota. Morda pa za ''nastopače'', ki smo jih videli v prvi sezoni, ko so ''zeleno-beli'' prišli vse do finala, še ni pravi trenutek, da bi odšli le na eno tekmo in nato vsepovprek ''pametovali'' o najhitrejši ekipni igri na svetu. Če se vrnemo na ledene ploskve, je vodstvo zadelo v polno s prihodom vratarja Jeana-Philippeja Lamoureuxa, hkrati pa tudi s trojico kanadskih branilcev. Te spominjajo na tiste izpred desetletja, ko se je še igrala alpska liga. So nevarni v napadu, čvrsti v obrambi, hkrati pa jim ni težko odvreči rokavic. Prav obramba je za zdaj zmagovalna kombinacija, saj v napadu igralci Olimpije ne dosegajo veliko zadetkov, z izjemo prve peterke (Hughes, Taylor, Mušič), ki se je odlično ujela. Ko bodo pravo formo ujeli še Šachl, Mustonen, Žiga Pance, Hebar ter drugi, potem bo imel Hannu Järvenpää zares sladke srbi.

Od preostalih moštev sta KAC in Linz pričakovano na vrhu, Salzburg ima trenutno kar nekaj težav, vendar je bilo podobno tudi v preteklosti, izbranci nergača Pierra Pageja so v pravo formo vedno prišli, ko je bilo najbolj treba. Prijetno presenečenje predstavlja tudi madžarski predstavnik, ki letos ne stavi le na protinapade, temveč prikaže tudi nekaj več igre, podobno kot Olimpija pa se je izvrstno okrepil med vratnicami. Pri zagrebškem Medveščaku imajo ogromno težav s poškodbami, novinec iz Znojma pa bo moral okrepiti mesto vratarja, kjer za zdaj najbolj šepa. Veliko razočaranje je tudi VSV iz Beljaka, ki je na zadnjem mestu lestvice.