Odsotna kandidata

V zgodovino bo šlo kot tisto soočenje, na katerem se je na najočitnejši način razodela strategija predsedniških kandidatov, predvsem pa vsebina njihovih kampanj. Začudeno občinstvo, ki je pred TV-zasloni pričakovalo prvo konfrontacijo mnenj, idej in pogledov v prihodnost, je nagovoril zgolj dr. Milan Zver. Danilo Türk se je opravičil, potem ko je postavil kot svoj ekskluzivni pogoj udeležbe, da med analitiki v studiu ni Bojana Požarja. Spomnimo se, Bojan Požar je kritično pisal o njegovem odnosu do Vasilke Sancin, predvsem pa o dejstvu, da kot predsednik republike nikoli ni znal zadovoljivo pojasniti, kaj sta z mlado asistentko na Pravni fakulteti ljubljanske univerze sploh imela, še manj, kako je preskakujoč vse stopnje hierarhije dobivala vedno bolj odgovorne zadolžitve znotraj skupine, ki odreja usodo naše morske meje. Kakšen predsednik republike pa to je, če zaradi zgornjega razloga ne more nastopiti na soočenju predsedniških kandidatov?

Nekdanji predsednik vlade Borut Pahor je udeležbo odpovedal zaradi bolj "univerzalnega" razloga: ker je padel s konja, ga je bolel križ, osemurni delovnik v kovinski industriji pa ga je čisto položil. Ob 20. uri zvečer predsedniški kandidat namreč ni zmogel niti trohice energije, da bi prišel v studio in pojasnil stvari okoli prihodnje usode skupne države. Moč mu je še dodatno jemalo dejstvo, da je moral prihodnje jutro na pregled Jedrske elektrarne Krško: če se bo danes zgodila nuklearna katastrofa, bomo vsaj dobro razumeli, da je mesto predsedniških kandidatov v TV-studiih in pred javnostjo, ne v globokih grlih termonuklearnih naprav. Dr. Milan Zver je tako ostal sam: gledalci so to držo nagradili z 72-odstotno podporo pri vprašanju, koga od predsedniških kandidatov podpirajo. Bolj pomembno od tega dejstva pa je vprašanje, kaj se je včeraj na prvem soočenju predsedniških kandidatov sploh zgodilo.

Danilo Türk in Borut Pahor sta oba predstavnika tiste oblastne strukture, ki je Slovenijo pripeljala – kratko- in dolgoročno – v položaj, ki smo mu priča danes. Gre za dediščino nekdanje partijske elite, ki si je – mimo osamosvojitve – prilastila družbeno premoženje, šolski sistem, medije in – duše ljudi, s katerimi manipulira.

Družbeni model v današnji Sloveniji se je iztekel: bodisi ga bomo zamenjali bodisi bo on zamenjal nas, kar pomeni, da bomo ob njegovem vztrajanju v prihodnosti vsi postali njegove žrtve. Bernard Brščič je že dejal, da so upokojenci največji poraženci tranzicije, njim se bodo pridružili še drugi sloji. Na koncu bo Slovenija kot Miloševićeva Srbija v devetdesetih letih prejšnjega stoletja: vsak, kdor je dal kaj nase, je pobegnil v tujino. Trend bega možganov se z vsakim letom Türkove in Pahorjeve vladavine stopnjuje (ali se je stopnjeval). Danes dosega raven nacionalne katastrofe.

S tega stališča ni nenavadno, da sta s soočenja ušla tudi – Pahor in Türk. Kam bodo bipolarne motnje v podobi sveta peljale nekdanjega predsednika vlade, je nemogoče napovedati: tudi sam nima odgovora na to vprašanje. Česa se izogiba trenutni predsednik, ni tako težko uganiti. S seboj nosi dve hipoteki: ena je vprašanje Vasilke Sancin, druga nebrzdana slast po prestižu, ki se najbolj konkretno izraža v potovanjih, še posebej na eksotične, za državo nezanimive lokacije.

Aktualni predsednik Danilo Türk je tako od začetka svojega mandata ob različnih priložnostih šestkrat obiskal New York, petkrat Rim, štirikrat Budimpešto, štirikrat različne kraje na Bližnjem vzhodu (od Šarm el Šejka preko Izraela do Amana), trikrat Dunaj, trikrat Ženevo, trikrat Strasbourg, trikrat Turčijo, trikrat Veliko Britanijo, trikrat Črno goro, dvakrat Moskvo, dvakrat Bruselj, dvakrat Bratislavo, dvakrat Monako, dvakrat Makedonijo, dvakrat Katar in dvakrat Kazahstan. Poleg tega je predsednik dr. Türk med svojim mandatom po enkrat obiskal tudi Peking, Busan v Južni Koreji, New Delhi, Limo, Bogoto, Caracas, Brasilio, Kuvajt, Baku, Erevan, Nikozijo, Helsinke, Reykjavik, Rigo, Vilno, Talin, Madrid, Kijev, Varšavo, Sopot na Poljskem, München, Bern, Haag, Sofijo, Tirano, Beograd, Novi Sad, Prištino, Dubrovnik, Davos in Cannes. S tem nikakor nismo našteli vseh krajev ali držav, ki jih je aktualni predsednik obiskal.

Ko so pokojnemu hrvaškemu predsedniku Tuđmanu ob priložnosti očitali pregrešno drago državno letalo challenger, je odgovoril, da se predsednik republike v tujino pač ne more podati na oslu. Sledeč takšnemu razumevanju in ker si z vladnim falconom ni mogel pomagati, je Danilo Türk, z izjemo poti zunaj Evrope, za svoja potovanja skoraj dosledno uporabljal najeta letala. Zato bi bilo zagotovo zanimivo branje, če bi kak nadobudni novinar od predsednikovega urada zahteval celovite podatke o vseh predsednikovih potovanjih.

S to hipoteko lahko Danilo Türk v predsedniško kampanjo vstopa samo – v odsotnosti. Mojstri politične cenzure in ponarejanja (Tomaž Perović, Špela Šipek) so mu na POP TV zagotovili eno samo soočenje, ki bo predvidoma 25. oktobra, in nič več. Deviški bo izšel iz hiše rdečih luči. Na nacionalnem RTV-ju Igor Pribac spet sadi rožico za rožico, da bi mu omogočil mehak pristanek.

Prepričani smo, da ne Pahor ne Türk nimata kaj prispevati za slovensko prihodnost. Pripadata preteklosti in sta ujetnika klana, katerega edina naloga je bila, da ostane do konca na oblasti. Temeljno vprašanje, ki se je te dni porodilo na vzhodu Slovenije, je, kaj vse bi bilo v državi drugače, če bi leta 1990 zmagal dr. Jože Pučnik. Prvi krog predsedniških volitev bo odlična priložnost za takšen razmislek.