Obrazi in žrtve državljanske vojne 2012-2013

"Vaša naloga formalno ni plagiat, ker se za plagiat zahteva prisvojitev tujega dela brez objave, da je tuje. Pri vaši nalogi so viri navedeni (delno je sporno, ali se navedeni viri nanašajo na vse dele teksta). Plagiat je predstavitev svojega dela kot lastnega kreativnega dela. Pri vas je težava, da naloga ni samostojni izdelek, ki se za diplomsko delo zahteva po pravilniku. O tem pa bi morali odločati mentorji in ocenjevalci. Res pa je, da pravilnik ne predvideva odvzema diplome zaradi nesamostojnosti, temveč zaradi plagiatorstva, čeprav Pravilnik tukaj ni jasen. O tem vprašanju sem že izrazil svoje mnenje na Dobi. Menim, da bodo verjetno odločali o samostojnosti dela, ne pa o plagiatorstvu. Poskusite obrambo utemeljiti na teh idejah; plagiatorstvo ni v pravnem pomenu plagiatorstva, glede samostojnosti naloge pa je v pristojnosti mentorja oziroma ocenjevalcev. Uporabite idejo, ne pa kot moje mnenje, ker bo za Vas primerneje. Vendar če menite, da bi Vam sklicevanje pomagalo, se lahko sklicujete tudi na moje mnenje." Tako se je o diplomski nalogi Franca Kanglerja izrekel zaslužni profesor, dr. Š. I., član Akademije pravnih znanosti Hrvaške. O istem vprašanju se izreka tudi dr. M. O., strokovnjak za računalniške programe, namenjene odkrivanju plagiatov. Ta pravi: "Delo je bilo primerjano z nekaj več kot 1.000.000 drugimi dokumenti. Vidi se, da so v delu ustrezni citati in da imajo enake citate tudi druga dela. Nekatera dela so nastala prej, druga pozneje, zato je težko določiti, kdo je prvi napisal to besedilo. Moje osebno mnenje je, da je citiranost ustrezna. V vsebino se na žalost ne morem spuščati, saj nisem pravni strokovnjak. Zadnjo besedo pa mora imeti stroka. Mi smo samo tehniki in ugotavljamo podobnosti med nizi znakov." Recenzentov najbolj znane diplomske naloge v zadnjem času na Slovenskem nismo izpostavljali s polnim imenom, pač zaradi varstva osebnih podatkov. Vendar vsebina njihovih ugotovitev govori sama po sebi, skladna pa je tudi z mnenjem inkriminiranega, sedaj že nekdanjega župana mestne občine Maribor, Franca Kanglerja. Ta o vsem skupaj kratko pove: "Dr. Ludvik Toplak, bivši rektor, dr. Bojan Rosi, dekan fakultete za logistiko, dr. Niko Samec, dekan fakultete za strojništvo v Mariboru in drugi so pregledali moje diplomsko delo, vsi skupaj s spodnjima dvema so potrdili, da je vse v redu. Res ne vem, kaj naj človek naredi?" Če bi moral kdo odgovarjati, kot sledi iz ugotovitev, so to mentorji in vodstvo Dobe. Diplomska naloga je namreč (tudi) mentorjev avtorski izdelek: kot taka je zapisana v bazi Cobiss: z njeno pomočjo visokošolski učitelj prihaja do nujno potrebnih točk za habilitacijo. Ko je Doba odvzela Francu Kanglerju naziv, bi morali mentorji, predvsem pa vodstvo fakultete, kolektivno odstopiti. Da pa jim to ni potrebno, sledi iz pričujočega zapisa. Franc Kangler namreč povsem utemeljeno velja za nedolžnega: naziv so mu odvzeli po krivici. V tej luči se lahko ozremo tudi po še eni zgodbi, ki v zadnjem mesecu polni ušesa in oči državljanov, kolikor se seznanjajo z "medijskimi ugotovitvami". Profesor dr. Matija Horvat, redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je napravil prav forenzično analizo Klemenčič-Praprotnikovih ugotovitev glede premoženjskega stanja predsednika vlade: sklepi njegove analize povedo, da – v kolikor bi bil tak "dokument" njemu predložen v oceno (kot raziskovalna, seminarska ali diplomska naloga) – bi ga zaradi metodološke nedoslednosti in drugih napak bil primoran zavrniti. Da je bil Janez Janša "inkriminiran" na način, da je Komisija za preprečevanje korupcije sama kršila zakon, po katerem bi morala delovati, je ugotovil nekdanji predsednik Ustavnega sodišča RS in univerzitetni profesor ljubljanske pravne fakultete, dr. Lovro Šturm. Ta je opozoril tudi na to, da mu Goran Klemenčič še ni odgovoril na njegove vsebinsko utemeljene očitke. V javnosti so nadalje na razpolago tudi mnenja izvedencev gradbene stroke, ki izpodbijajo cenitev zemljišča v Trenti, kot jo je napravil Gurs. Pa tudi upravno sodišče, kamor se je "inkriminirani" pritožil, bo po navedbah medijev v četrtek najverjetneje zadržalo konkretno odločbo (Primer). A vse to nič ne zaleže zoper "resnico", ki jo v zvezi z obema ves čas intenzivno ponuja skoraj osemdeset odstotkov domačih medijev. Ves čas namreč poslušamo, da sta oba brezprizivno kriva in bi morala nujno odstopiti. Ko je Franc Kangler to res storil, so mediji zamolčali resnični vzrok. Mariborski župan namreč ni odstopil, ker bi se počutil krivega, temveč ker se je zavedal, da se lahko zgodijo smrtne žrtve, za katere bi bil moralno odgovoren. Z njegovim odstopom so se sicer demonstracije prenehale, ni pa se končala gonja zoper njegovo osebo. Zadnji primer je zgodba iz prvih odstavkov.

Podobna reč je doletela tudi eno od najmočnejših organizacij civilne družbe, Zbor za republiko. Organizatorji "vseslovenske vstaje" (Uroš Lubej) so mu ne samo odrekli pravico zborovanja (pravico, ki jo prav sami dodobra uporabljajo in izrabljajo), temveč so ga celo obdolžili poskusov netenja državljanske vojne (in vsega nemogočega, kar bi sodilo zraven). Mediji so se – z redkimi izjemami – soglasno postavili na Lubejevo stran. Pri tem se nihče ni vprašal vsaj dvojega: kakšna pa je "vseslovenskost" Lubejeve vstaje, če so vsi, ki ne pihajo v isti, frontovski rog, izključeni? In kako lahko Uroš Lubej oporeka ZZR legitimnost zborovati 8. februarja v Ljubljani, če je le-ta za to pridobil ustrezna dovoljenja, Lubejevi mitingaši pa – kot njihovi vzorniki v Miloševićevi Srbiji – nobenega.

Tu lahko že oblikujemo naslednjo hipotezo: oblatili, ponižali, razkričali bodo slehernega, ki bo ogrozil vitalne interese tranzicijske levice. Ta je izgubila parlamentarno bitko, bila poražena na predsedniških volitvah, zdaj pa s sredstvi politične korupcije (večinski mediji) in pokvarjenih satelitov (Gregor Virant) počne vse, da bi destabilizirala državo, misleč, da je zgolj popolna podrtija prostor, kjer bo prišla do novih priložnosti.

V tem smislu se v Sloveniji nenehno generira državljanska vojna: njeno orožje so medijski umori, diskvalifikacije; roka, ki vse skupaj režira, pa je skrita v ozadju: deluje po načelu: tudi če država propade, le da mi ostanemo pri življenju.

Nismo tega že videli v letih 1941‒1945?