O veselju izbrisanih in žalosti nekaterih politikov in davkoplačevalcev

Drugače vendar ni mogoče razumeti odziva premierja, češ da Slovenija denarja za odškodnine pač nima. Kako? No, kolikor se izjava interpretira v dobri veri, potem je šlo bržkone za to, da je bil premier v šoku, torej povsem nepripravljen na ta scenarij.

Dejstvo je, da je sodba evropskega sodišča nepreklicna. Dejstvo je, da Sloveniji ni ravno v čast. Dejstvo je, da z omenjenim sodiščem ni mogoče polemizirati. Toda zakaj potem notranji minister Vinko Gorenak še kar naprej tako vztrajno ponavlja, da "tam, kjer ni, še vojska ne vzame"? Kako naj si človek vse skupaj razlaga?

V tujini na vse skupaj gledajo približno takole: vsaka resna država spoštuje sodbe evropskega sodišča. Slovenija v tem trenutku še vedno velja za resno državo. Torej je povsem umestno pričakovanje, da bo sodbo spoštovala. Razen če … Da, razen če je ne more, se pravi, to ni v njeni moči. Če pa je ne more, če to pač ni v njeni moči, pomeni, da je pred bankrotom. Ergo …

Vedeti je treba, da Slovenija ni niti prva niti zadnja država, ki je izgubila tožbo pred omenjenim sodiščem. Kot rečeno, odločitev sodišča ji brez dvoma ni v čast, vendar sama po sebi ne pomeni nikakršne katastrofe. Če je kaj katastrofalno, potem je to gotovo obnašanje nekaterih politikov, ki kažejo željo po neskončnem polemiziranju in dokazovanju svojega prav. Z drugimi besedami: katastrofalna je raven politične kulture.

V takšnih primerih Boštjan M. Zupančič, slovenski sodnik na omenjenem sodišču, rad daje za zgled Ala Gora, nekdanjega predsedniškega kandidata na ameriških volitvah, ki je razvpito sodbo vrhovnega sodišča v korist Busha, pa čeprav je bila nepravična, brez besed sprejel. Nobenega polemiziranja ni bilo, stvar je bila v trenutku končana. Al Gore je pač človek, ki mu je jasno, kaj se spodobi in kaj ne. Ne bi bilo torej slabo, če bi se po njem zgledovali tudi slovenski politiki doma in na tujem.

Vse to seveda ne pomeni, da je slovensko sodstvo nekaj, s čimer bi moral biti človek zadovoljen. Znani so primeri pravnega formalizma par excellence, na primer tistega v zvezi s prodajo hiše v Litiji zaradi nekaj več kot sto evrov dolga komunalnemu podjetju, ob katerih se zastavlja vprašanje, ali ne bi bilo morda bolje, če bi sodnike nadomestili računalniki.

Verjetno ne bi nihče opazil razlike, saj tako sodniki – oziroma vsaj nekateri med njimi, da se ne bo delala komu krivica – kot tudi računalniki ne mislijo. Očitno se Boštjan M. Zupančič ni šalil, ko je trdil, da pozna primere ljudi, ki so bili retardirani, a jih to ni oviralo, da ne bi naredili pravne fakultete. (Na žalost je podobno stanje tudi na drugih fakultetah.)

Ljudje, ki delajo v sodstvu, se bodo vsekakor morali potruditi in napraviti red v lastnih vrstah, to je ločiti seme od plevela. Če seveda želijo svojemu poklicu dvigniti ugled. Kljub temu pa trenutno stanje po drugi strani ne bi smelo biti opravičilo ali razlog, da politiki, ki imajo slučajno nekaj minut časa, veselo komentirajo sodniško delo in celo polemizirajo s kakšnimi po njihovem mnenju spornimi odločitvami. To se preprosto ne spodobi!

Kar pa zadeva izbrisane, je bolj ali manj jasno, kdo bo plačal odškodnine. Tudi kdo je kriv in sokriv, ni nobena skrivnost. Za vse te debate je že prepozno.

Kolumna predstavlja mnenje avtorja, ne nujno tudi mnenje uredništva.