O odvečnih ljudeh in junakih našega časa

Prizadeti so sprejeli in najbrž tudi dojeli globlji smisel sporočila: "V bistvu vas nihče ne potrebuje!" Jasno je, da se družbi niti ne sanja, kaj bi z njimi sploh počela. Skratka, običajna zadrega z odvečnimi ljudmi.

Morda bo zdaj kdo rekel, da ne gre pri vsem skupaj za nič ne vem kako pretresljivo novega, da je stvar stara toliko kot civilizacija itd. No, v resnici je stara malenkost manj, tj. natanko toliko kot kapitalizem. Pred kapitalizmom brezposelnosti namreč niso poznali. V starih družbah je imel vsakdo že vnaprej določeno mesto in funkcijo v skupnosti. Še več, brezposelnosti niso znali niti poimenovati – beseda unemployment se v angleščini kot materinščini kapitalizma udomači šele v 19. stoletju.

Klasična politična ekonomija je v brezposelnih videla presežno populacijo (surplus population), med katero je prištevala vse tiste posameznike, ki niso bili niti prejemniki rent in profitov niti mezd. Pri tem je vse skupaj opazovala iz perspektive Malthusovega zakona o populaciji, po katerem populacija raste hitreje od sredstev za njeno preživljanje. V nasprotju z Malthusovimi liberalci sta Marx in Engels govorila o rezervni industrijski armadi, katere funkcija naj bi bila v zagotavljanju konkurence med delavci, kar naj bi nižalo ceno dela. Načeloma sta se torej z liberalci strinjala, da je zmeraj preveč ljudi na tem svetu, nista se strinjala le s tem, da jih je več, kot bi jih bilo mogoče preživeti. No, avtorji današnjih ekonomskih učbenikovgovorijo raje o naravni in strukturni brezposelnosti.

Fenomen brezposelnosti seveda ni nekaj, kar bi bilo omejeno zgolj na ekonomsko sfero. V resnici gre za nekakšen virus, ki počasi kontaminira celotno družbeno tkivo. Odvečni človek enako neusmiljeno, kot ga razglašajo za parazita, kaže na razkorak med deklariranimi vrednotami neke družbe in njihovim praktičnim uresničevanjem.

Mimogrede: ob omembi odvečnega človeka večina bralcev najbrž takoj pomisli na srednješolske ure iz književnosti in domače branje. Res je, gre za lik, ki je obvladoval rusko književnost 19. stol., torej ravno v času, ko je začel kapitalizem z veliko zamudo sramežljivo trkati tudi na vrata ne preveč gostoljubne Rusije. Vsakdo se spomni Puškinovega Jevgenija Onjegina, Lermontovega Pečorina, Gončarovega Oblomova itd., toda šele Dostojevski je v svojih epileptičnih vizijah zaslutil grozljivi potencial, ki se tu skriva. Stvar ga je tako prestrašila, da je poslednje zatočišče pred temi nadvse izobraženimi "izkoreninjenci iz zemlje in naroda" videl le še pri Bogu, ki pa je bil tedaj že tako brezupno mrtev kot starec Zosima iz Karamazovih. Zanimivo, te nevšečnosti se je očitno mnogo bolj zavedal Karamazov Aljoša, ki mu je v nikoli napisanem nadaljevanju Karamazovih namenil vlogo revolucionarja.

Seveda je kakšna neposredna primerjava z "junaki našega časa" tukaj nemogoča, kljub temu pa bi bilo morda smiselno opozoriti na nekatere vzporednice, očitno strukturne narave, npr. na dejstvo, da so tako stari kot novi odvečni ljudje praviloma zelo izobraženi posamezniki, ki v družbi, ki odkrito in brezkompromisno goji kult mediokritete, preprosto ne najdejo svojega mesta. Z malo domišljije vsekakor tudi ni tako težko ugotoviti, kaj si mislijo o tej družbi vsi ti sveži diplomiranci, ki se v tem trenutku spopadajo s tihimi očitki, da ne znajo izkoristiti svoje priložnosti in odpreti podjetij za sprehajanje in masažo psov. Ki so torej popolnoma nesposobni, ker svojih inovativnih idej in kreativnosti ne uporabijo za reproduciranje absurda. Brez dvoma je marsikdo med njimi že pomislil, da je naredil največjo življenjsko napako s tem, ker se ni rodil kot pes.

Če kdo misli, da je bistvo napisanega v najavljanju skorajšnje revolucije in konca kapitalizma, se seveda moti. Tako preprosto to vendarle ne gre. Vsaka družba potrebuje za vzgojo revolucionarnega kadra predvsem veliko potrpežljivosti in časa. Z izgubljeno generacijo se torej zgodba šele dobro začenja. Težava kapitalizma pa je v tem trenutku predvsem v tem, da nima prave konkurence. In ravno konkurenca je po definiciji tisti ključni dejavnik, ki ga poganja, kar navsezadnje dokazuje dejstvo, da je bil kapitalizem najmočnejši ravno v času, ko je imel na drugi strani Sovjetsko zvezo. Zaključek je potemtakem nedvoumen: komur je kapitalizem zares pri srcu, bo za njegovo dobro podprl konkurenco, torej antikapitalistično politično opcijo.