Sobota, 17. 4. 2021, 20.03
1 leto, 11 mesecev
Komentar urednika
Grožnje novinarjem s smrtjo, tudi meni
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
156
Predsednik republike Borut Pahor in premier Janez Janša sta javnost in oblasti v BiH obvestila, da nimata nič z govoricami, ki jih širita opozicijski SD Tanje Fajon in LMŠ Marjana Šarca, da država EU predlaga delitev Bosne med sosednje države, da bi sprožila novo vojno na Balkanu. V Evropi se nadaljuje razprava o nasilju nad novinarji in ogrožanju svobode medijev pri nas. Tudi iz opozicijskih strank. Znova so tudi politkolesarski protesti. Ustavno sodišče je s pičlo večino 5:4 odločilo, da je vlada preveč omejila možnost teh protestov opoziciji, ko je poskušala ustaviti širjenje epidemije, in da ne bo referenduma o nabavah orožja za vojsko, kar je zahtevala Levica. Predsednik ustavnega sodišča Rajko Knez pa je presenetil s trditvijo, da poslanci nimajo pravice govoriti o sodbah in ravnanju ustavnega sodišča. Tiho morajo biti.
Brutalno nasilje nad novinarji in grožnje s smrtjo so se zadnje leto res zgodili. Prav je, da se o tem govori. Tudi na ravni Evrope. Grozili so tudi meni kot novinarju in uredniku Siola. S smrtjo. Po mahanju z napisi "Smrt janšizmu" na protestih, te pozive so pristaši in politiki z leve širili tudi po spletnih omrežjih, so me z anketo na spletnem omrežju izbrali za janšista leta.
Ko sem vprašal, ali pozivi k smrti janšizmu in hkratna razglasitev za janšista leta pomenita, da sem izbran za likvidacijo, so mi pojasnili, da ne gre za ni nič osebnega. Da poskušajo uničiti le pojav. Janšizem.
Kdo res tepe novinarje?
Če ponazorim: kot če bi nacisti na svojih pohodih v Nemčiji nekoč mahali z napisi "Juden raus" in razbijali izložbe trgovin, potem pa bi z anketo izbirali še Juda leta med uredniki in novinarji, ki pač mora prvi "raus". To ni nič osebnega, politika pač, bi zagotavljali. Pri nas se ne vpije: "Ven!" Vpijejo: "Smrt!" Novinarske organizacije in lep del medijev to mirno sprejema. Ker ne gre zanje. Kot so tudi v Nemčiji nekoč mirno sprejemali nacistične pogrome.
Dokler niso prišli k njim na dom.
Kot podtikanje politike razdeljevanja BiH tudi protesti ob petkih in plakati "Smrt janšizmu" niso spontan dogodek. Za tem so opozicijske stranke LMŠ, SD, Levica in SAB. Deloma smo to razkrili tudi zadnji teden na Siolu, ko smo objavili, kako "spontanost" organizira poslanka Nataša Sukič s pomočjo mreže Levice.
Točno po navodilih stranke se je potem čez teden dogajalo.
Smrtno resno je to zaradi tega, ker sta se v zadnjem letu res zgodila dva primera resnega nasilja nad novinarji. Eden je bil celo podoben brutalnemu poskusu umora Mira Petka pred desetletji, ki je doslej najhujši primer napada na novinarja v državi. Oba nasilna dogodka sta se zgodila na protestih, ki jih opozicijske stranke ob podpori javne RTVS, kjer sta bila v preteklosti zaposlena predsednica SD Tanja Fajon in predsednik LMŠ Marjan Šarec, organizirajo proti vladnim ukrepom za omejevanje epidemije covid-19 in vladi.
Nasilni do novinarjev so bili obakrat protestniki.
Pevec Zlatan Čordić, ki je sodeloval v evropski volilni kampanji za stranko prejšnjega premiera Marjana Šarca, je na protestih nasilno onemogočil snemanje snemalcu Nove24TV z razlago, da ta televizija protestnikom ni naklonjena. Z razbitim obrazom pa je na urgenci končal fotoreporter Borut Živulović. Napada na Živulovića je osumljen protestnik, ki je pripadnik Viol, Grega Mitev. Eden organizatorjev protestov Anis Ličina je za javno televizijo (RTVS) brutalen pretep Živulovića v intervjuju pozneje branil tako: "Maš pač neki brezrokavnik, karkoli, označeno RTV in se hitro izogneš." Izjava Ličine je pokazala, kako so protestniki prepričani, da je ta televizija njihova, da podpira opozicijske ideje in glavne protestnike, tudi denimo že omenjenega Čordića. Svojih podpornikov protestniki ne tepejo in ne ubijajo.
Lahko pa vse druge novinarje. Janšiste.
Če kdo protestira proti lažem, grožnjam in nasilju, pa ga pa komentatorji bolj z leve hitro zatolčejo, da se dela žrtev in mučenika.
Kot novinar in urednik sem doživel že skoraj vse, kar je mogoče. Za Gregorja Golobiča me je, ko sem delal še za Delo, tožila Ultra, ker sem bil med tistimi, ki so razkrivali nenavadna državna posojila za podjetje, katerega skriti lastnik je bil takrat minister Golobič. Izgubili so. Na Delu so me pozneje odpustili, ko je časopis prevzel Stojan Petrič iz Kučanovega Foruma 21 s Kolektorjem z močnimi interesi za državne gradbene posle.
A s smrtjo se v 30 letih, kar imamo državo, še nikoli ni tako lahkotno pretilo. In to na spontanih dogodkih tistih, ki se pritožujejo v Evropo in tja kličejo svoje strankarske tovariše, naj v Sloveniji politično uredijo medijsko sceno. Veliki mučeniki.
Kam padamo, je stranka SD pokazala tudi takrat, ko je pred časom mirno onemogočila vstop na svojo tiskovno konferenco Novi24TV. Ker medij ni prave barve. Le "naši" smejo poročati.
Ni res, da so glavne grožnje iz vlade
Da so med največjimi grožnjami človekovim svoboščinam v naši državi grožnje z nasiljem novinarjem in da te grožnje ne prihajajo iz vlade, ugotavlja tudi nedavno objavljeno poročilo ZDA o stanju človekovih pravic pri nas. Mediji so dejstvo, da je to ena glavnih poant poročila, ko gre za medije, javnosti večinoma povsem zamolčali. Za glasila opozicijskih strank je glavni problem vedno vlada. Tudi takrat, ko ni. Ni težko ugotoviti, zakaj. Bila je tudi tokrat. A zapisano je tako:
Da opozicija organizira proteste in nasilje na njih, ne kaže le to, da sta bila Marjan Šarec in Tanja Fajon osebno na protestih. Oba so ujele kamere. Povsem jasno o tem ozadju govori tudi sporočilo poslanke Levice Nataše Sukič, ki smo ga razkrili ta teden. To sporočilo:
Poslanka Levice je mreži svoje stranke poslala navodilo, kako protestirati in na koga se morajo obrniti za potrebne rekvizite za diskreditiranje SDS, navodilo pa je bilo tudi za proteste v Mariboru v obrambo dijakom, ki so se znašli na sodišču, ker so pred tem kljub omejitvam zaradi epidemije protestirali, da hočejo na vsak način v šolo med epidemijo.
Zelo verjetno tudi tisti protesti niso bilo ravno spontani.
Navodilo Sukičeve, kako protestirati, je bilo ta teden natančno izvedeno.
S pozivi na nove proteste 27. aprila in maketami motornih žag kot rekviziti je v petek kolesarilo okoli 200 politkolesarjev. Pedala sta premikala tudi Ivan Gale in Jaša Jenull. 27. aprila so slovenski komunisti ustanovili antiimperialistično fronto za boj proti zahodnim imperialistom. Proti Natu v današnjih terminih. Takrat so bili komunisti pri nas še zavezniki z nacistično Nemčijo, s katerimi so si Sovjeti razdelili Poljsko in vzhod Evrope.
Nemčija je Sovjetsko zvezo napadla pozneje. Takrat so tudi pri nas spremenili spisek zaveznikov in sovražnikov.
To zdaj praznuje Levica, ki ji je v času prejšnje vlade uspelo doseči, da sta se Marjan Šarec in Karel Erjavec odpovedala nakupu oklepnih osemkolesnikov, ker sicer ne bi bilo glasov za izvolitev manjšinske vlade. Posledica te odpovedi je, da država debelo krši lastne napovedi v Natu o minimalnem opremljanju svoje vojske, ki po opremi v zavezništvu velja za sramoto. Več o tem lahko preberete tukaj: DRŽAVNA SRAMOTA BOXER: ŠAREC KLEČI PRED KORDIŠEM ALI JE ZAVOZILA ŽE KATIČEVA?
Sramota smo zaradi prejšnje manjšinske vlade, ki je zavladala s to za državo škodljivo umazano kupčijo.
Poskusa vlade v zadnjem letu, da bi mednarodno sramoto sčasoma le popravili, Levici ni uspelo časovno prestaviti z referendumom. Njihov cilj je izstop iz skupine držav Nata, ki je zavezništvo demokratičnih držav, kjer se spoštuje temeljne človekove pravice in svoboščine.
Ki se jih v socializmu in fašizmu ni spoštovalo.
Presenetljivo tesen je bil rezultat na ustavnem sodišču glede tega, ali naj prepoved referenduma obvelja: 5:4. Luki Mesecu bi skoraj uspelo.
S povsem enakim rezultatom so sodniki začasno razveljavili vladne omejitve protestov kot preostre. Vlada je medtem že določila manj ostre omejitve. Prijavljeni protesti do sto ljudi so dovoljeni, ker to ne vpliva preveč na potek epidemije.
Protestnika Sanjo Fidler in Irfana Beširevića pa je ustavno sodišče zavrnilo, ko sta zahtevala, da se prikrije njuni identiteti. To prikrivanje je značilnost levih vstaj. Tako ustvarjajo videz, da gre na protestih za spontano dejavnost ljudstva. In ne za delo znanih aktivistov levice. Podobno tudi Levica in druge opozicijske stranke prikrivajo svojo vlogo v ozadju. Pravi organizatorji. Številni mediji pri tem pomagajo.
Zakaj bi Knez prepovedal razprave o sodnikih?
Ta teden je presenetil predsednik ustavnega sodišča Rajko Knez, ki je, ko so odločali o zadržanju omejevanja protestov, parlamentu poslal obvestilo, da poslanci nimajo pravice razpravljati o odločanju ustavnega sodišča in sojenju sodnikov, ki bi se v preteklosti morali izločiti, a se niso. To je storil s precej nenavadno argumentacijo: s sklicevanjem na sodbo v preteklosti, da Zoran Janković s svojo večino v Ljubljani ne sme poimenovati ulice proti stadionu Stožice po komunističnem diktatorju Josipu Brozu.
Si predstavljate, da bi šef nemškega ustavnega sodišča poslancem tam sporočil, da nimajo pravice razpravljati o odločanjih in sodbah ustavnega sodišča, ker so sodniki nekoč prepovedali poimenovanje ulice proti olimpijskemu stadionu v Berlinu po Adolfu Hitlerju?
Zakaj poslanci ne bi smeli razpravljati o sodbah in ravnanju sodnikov, ker je ustavno sodišče v preteklosti prepovedalo Jankovićevo čaščenje jugoslovanskega totalitarnega diktatorja, ni jasno.
V resnici morajo poslanci govoriti o sodbah ustavnega sodišča. Že zaradi tega, ker jih morajo uresničiti, kar brez premisleka in razprave ni mogoče.
A sporočilo Kneza, ki se zdi nerazumno, ni brez logike. Sodniki imajo slabo vest. Ustavni sodniki so parlamentu prepovedali preiskovanje sodnikov, ko poslanci preverjajo zlorabe v primeru Franca Kanglerja. Pri nekdanjem županu drugega največjega mesta v državi je tajne nadzore odrejal sodnik, ki je bil v prejšnjem sistemu udbovec, v novem pa visok funkcionar Sove, sodili pa so mu sodniki, ki so hodili na zborovanja SD pred evropskimi volitvami in se tam promocijsko za SD slikali s Tanjo Fajon in Milanom Brglezom.
Teh dogodkov se v parlamentu ne sme preverjati.
Zdaj bi Knez prepoved preiskovanja ravnanj sodnikov nadgradil še s tem, da o sodbah in ravnanju sodnikov poslanci niti govoriti več ne smejo. Sploh ne kritično.
Kot da smo res spet v diktaturi.
Nismo.
156