Naslednja postaja: Timbuktu!

Pred meseci so Združeni narodi imenovali nekdanjega italijanskega premiera in predsednika Evropske komisije Romana Prodija za posebnega odposlanca za Mali in vse kaže, da je človek – zagotovo izjemen poznavalec Zahodne Afrike – odličen organizator mednarodnih konferenc, ki nas bodo rešile pred novim valom nasilja Al Kaide. V naslednjih dneh se bodo, po Prodijevih besedah, v Rimu sestali vsi tisti, ki lahko prispevajo k poglobljeni analizi stanja v Sahelu. Rešitev zagotovo ne bo. A zakaj se morajo Afriška unija, Velika Britanija, Francija, Alžirija in drugi manjši mednarodni igralci usesti okrog mize? Ker smo verjetno pred novo vojno, ki jo bodo volili pod modro zastavo Združenih narodov. Objavili so že veliko člankov na temo pomanjkanja mednarodnega nadzora oziroma prisotnosti najmočnejše sile na svetu, ZDA, v evro-mediteranskem prostoru in opisali vse negativne posledice takšnega dejanja. Obamova administracija, koncentrirana na Daljni vzhod, je dovolila vojno v Libiji. Vojna v Libiji pa je odprla Pandorino skrinjico v Sahelu, kjer petmilijonsko ljudstvo Tuareg, ki še naprej živi v nomadnem stanju, vedno bolj koordinirano in odkrito sodeluje z Al Kaido. Tuaregi so Berberi, sledijo islamski veri, in ker niso Arabci, so vedno predstavljali trn v peti vsem državam v regiji. Nesmiselna oziroma nepremišljena vojna v Libiji je Tuaregom vrnila skoraj neomejen nadzor nad subsaharsko regijo Sahel, ogromen prostor, pisan na kožo teroristom: daleč od oči zahodnih medijev karavanske poti, ki povezujejo črno Afriko s Sredozemskim morjem, imajo samo Berbere za gospodarje. Tuaregi so v zgodovini obogateli z trgovanjem sužnjev. Plenili so jih v gvinejskem zalivu in jih na začetku prodajali Arabcem v Severni Afriki, pozneje pa v Angliji, ZDA ter Braziliji. Po dekolonizaciji Afrike so ostali razdeljeni med številnimi državami in izolirani s strani lokalnih političnih elit. Skoraj so bili pozabljeni, dokler jih v 90. letih, obdobju lakote, niso skoraj izbrisali iz demografskega zemljevida. Takrat so se začeli upirati izolaciji in politični represiji z oblikovanjem oboroženih upornih gibanj v Burkini Faso, Mavretaniji, Alžiriji, Maliju in Libiji. Kolonel Gadafi je bil edini vodja, ki je poskusil Tuarege vključiti – torej delno nadzorovati – v vojaške strukture. Po njegovem padcu pa se je v regiji sprožil plaz, na nevarnost katerega je pred francoskim napadom nad Libijo velikokrat, žal neuspešno, opozarjal alžirski predsednik. Oblikoval se je "Sahelistan"! Na tisoče oboroženih Tuaregov s podporo mednarodnih finančnih virov se je masovno premaknilo v Mali, kjer so v nekaj tednih zajeli celotni severni del države. Uradna vojska Malija se je morala umakniti, razočarani podčastniki so izvedli državni udar in država je bila pahnjena v obdobje brez oblasti, ki traja še danes. Uporniki na severu nadzorujejo vse vitalne poti in tri mednarodna letališča: Gao, Kidal in Timbuktu. Severni Mali postaja svetišče džihadske vojne, ki bo kmalu še nevarnejši od Afganistana med letoma 1996 in 2001. Od Nigerije do Magreba vsak dan raste prisotnost upornikov, ki so pripravljeni destabilizirati svet v imenu Boga. Zahodne sile se tako dobro zavedajo težav, ki jih lahko Sahelistan povzroči, da že dlje časa odlašajo z dejanskim ukrepanjem, ne glede na dejstvo, da so Združeni narodi odobrili vojaško posredovanje. ZDA in Francija, dve najpomembnejši sili v regiji, sta že povedali, da ne bosta neposredno sodelovali. Ponudile bodo le logistično podporo tri tisoč vojakom iz Burkine Faso, Nigerije in Mavretanije. Obstajajo vse predpostavke, da Clintonova, Hollande, Prodi in OZN brez pravega poznavanja lokalnih razmer in brez vizije nadaljujejo z reševanjem sveta pred novim Afganistanom iz konference v konferenco. Brez ukrepanja. Multilateralno. Kaotično ... obamsko.