Nadursal sem

Ko človek dobi za vrat davčno upravo (Durs), je nadrsal. Nadursal, pravzaprav. Ne znam pojasniti sicer, zakaj se slovenska finančna policija imenuje Carinska uprava, a ko ti ta urad pošlje sklep o izvršbi, je konec zgodbe. Pritožba namreč ne zadrži države, da ne bi odtegnila denarja s tvojega računa, ampak da le upanje, da ti bodo kdaj v prihodnosti del denarja vrnili. Če bi bili država in njene banke tako neizprosni s tajkuni, bi ta tema že davno izginila iz vseh medijev. A ni tako. Država se učinkovito in neizprosno spravlja predvsem na običajne državljane, ki nimajo ne časa ne denarja za odvetnike. Naj opišem, zakaj sem nadursal. Pred dvema letoma sem peljal po neki stranski ljubljanski vpadnici. Ne gre za kako stransko ulico v bližini šole, ampak eno od večjih vpadnic. Spregledal sem znak z omejitvijo 40. Kriv. Kaj pa se greš s filozofijo, da boš ignoriral vsiljive obcestne reklame, sem se jezil sam nase. Vozil sem, priznam, tudi malce na pamet. V študentskih časih smo namreč tam vozili po predpisih 60. Danes je drugače. Kar so nam govorili v avtošoli, moramo danes ne le pozabiti, ampak vzeti za napako, ki stane 300 evrov. No ja, pravila so pravila in tega gospodična v modrem, ki mi je pred avto pomolila liziko, verjetno ni niti vedela. Zato sem se ugriznil v jezik in nisem svoje slabe volje spustil ven iz avta. Mirno sem podpisal in se poskušal prepričati, da moram kot državljan pač upoštevati zakonodajo, ne pa opletati s svojim dolgim jezikom na nič krive, nič dolžne policaje. Policaje, ja. V komunizmu so nas namreč ošteli, če smo jim rekli policaji, češ da so miličniki. Zdaj, ko niso več miličniki, pa spet ni prav, če jim rečeš policaji, ker so policisti. Za hitrost 59 kilometrov na uro, sem dobil kazen 150 evrov. Če plačam takoj, seveda. In sem to tudi storil. Ker pa 150 evrov ne nosim ravno v žepu vsakih hlač, sem plačal kakšne tri dni prepozno. Pač nisem imel denarja. A to je bila ponovna napaka, saj nisem predvidel, da je birokracija veliko veliko močnejša od mene, in si denarja nisem sposodil. Čez leto in dan pa dobim nov dopis, ki mi nalaga plačilo zaostalih 150 evrov. Ker sem plačal malo prepozno, moram kazen še enkrat plačati. Zakon je pač zakon. Če je polovični popust za takojšnje plačnike, je to zaradi množice neizterjanih kazni. A to ni pomembno. Tisti, ki se znajo izogniti plačilom kazni, so pač v boljšem položaju kot jaz, ki sem hotel pošteno poravnati kazen. Zakon je pač zakon. Se ponavljam, oprostite. Potem sem klical na mariborsko carino. Prijazno sem preveril, da sem res kriv, in v umirjenem razgovoru z uslužbencem ugotovil, da bi s pritožbo le malce podaljšal vse skupaj. Spet sem se odločil biti konstruktiven državljan in sem prosil, če bi mi lahko kazen vsaj spremenili v obročno odplačilo. Uslužbenec mi je dal telefonsko, kamor naj pokličem. Pa sem klical. Nekajkrat. Ker nisem uspel priklicati nikogar, sem poslal elektronsko pismo. In dal iz glave, saj sem čakal na odgovor. A ga ni bilo. Ne po elektronski pošti ne po navadni. In ne po telefonu. Potem je udarilo kot strela z jasnega: pismeni sklep o davčni izvršbi. Od poštarja sem prevzel priporočeno pismo, čeprav ljudje pravijo, da se izplača tovrstna pisma zavračati. V njem piše, da mi bodo s pomočjo banke zarubili 150 evrov in petindvajset za stroške. Spet sem klical carinike in vprašal, zakaj vendar nisem dobil nobenega odgovora na prošnjo za obročno odplačilo. In so mi pojasnili, da so mi poslali e-pismo, v katerem piše, da lahko plačujem v obrokih. Ker pa nisem plačal prvega obroka, mi pač rubijo. A pisma nisem dobil. Še enkrat sem pregledal celoten poštni predal, a pisma ni bilo. Prosil sem, če mi ga pošljejo še enkrat, in ponovno preveril, da tega sporočila nisem dobil. V njem pa je pisalo, da moram od januarja do maja plačevati mesečno po 30 evrov. Kar bi bilo odlično – če bi ga prebral. Očitno cariniki za take primere ne pošiljajo priporočenih pisem. Zaradi tega bi se sicer lahko pritožil, a v tem primeru bi lahko upal le na 25 vrnjenih evrov, saj pritožba ne zadrži davčne izvršbe. Tako to je. Povsem v skladu z zakonom. Spodbudno za državljane, ki se ne bi izogibali plačilom zasluženih kazni, pa vendarle to ni.