Četrtek, 4. 6. 2015, 15.22
8 let, 11 mesecev
Moški, ki zapolni srce in vagino
Sploh tisti, "ko boš najmanj pričakovala", povzroča trzanje očesa in skorajšnjo potrebo po nabavi orožnega lista. Preventivno. Ne razumeti narobe, saj vemo, da mislite dobro in nasploh nas motivirate, da svoje puške (in genitalij) ne zalučamo v neko žito. Ampak to, da je vam uspelo na tem planetu spoznati človeka, ki ga nočete vsako jutro ob glasnem srkanju kave zadaviti s pasom, nima toliko zveze s pričakovanjem.
Dejansko sem prepričana, da ljudje konstantno pričakujemo. Ker če ne, potem je življenje kar malo bledikavo in nevredno raziskovanja. Zato, pri klinčevem Amorju, pričakujem, da bo na eni točki pred mano stal moj moški – tak, ki bo v mene naselil jato metuljev, a ne klamidije. Tak, ki mi bo večinoma fenomenalen in samo občasno res beden. Da, take vrste pričakovalka sem.
Sem pa na preži. Bolj kot sem to kadarkoli bila v času igranja odbojke v srednji šoli. Ker, ko vidim potencial, se mi maternica samodejno nasmehne in upanje se v mene naseli hitreje kot Bruce Willis skoči iz tovornjaka. Ker imam rada ljubezen v vsej njeni izprijeni verziji. In ob vsej ponudbi je pričakovanje (ob dobro delujoči desni roki ter popustih na čevlje) občasno edina radost, ki ženski ostane.
Ne, samske ženske nismo zaradi svoje samskosti nič manj in nič bolj ženske kot tiste, ki že nekaj let svoje mrzle noge drgnejo ob taistega tipa. Imamo svoja življenja, svoje službe, družine, prijatelje, hobije, svoje pse, mačke in povsem svoje Facebook profile. Dobro nam je. Občasno se slečemo za naključnega mimoidočega in odložimo pričakovanje na jutri. In občasno v naključnih mimoidočih vidimo potencialnega fotra naših otrok. Brez drame. In to, da ohranjamo upanje, ne pomeni, da v torbi nosimo mačeto, sredstvo za omamljanje ter vreče za smeti, v katere bi polovile zadnje krepke samce. A vendar pa imamo upanje. Željo. Pričakovanje. Imamo vagino in srce, ki želita biti zapolnjeni. V idealnem primeru od taistega.
Jaz bom pričakovala še naprej. Ker bi v nasprotnem primeru postala pastirica ovac na neobljudenih prostranstvih Alp, kjer bi mi občasno veselje predstavljalo le opazovanje paritvenih ritualov močeradov.
In res sem iskreno prepričana, da se v trenutku, ko bo do mene pristopil moški mojih sanj (ali vsaj njegov mrzli bratranec), na mene ne bo vrgel debeli Amor in se drl: ''Stari, beži! Ona te pričakuje!''