Ponedeljek, 10. 3. 2014, 11.48
8 let, 3 mesece
Mojstri fikcije
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2
Socialni eksperiment, ki so ga skozi desetletja prakticirali realsocialistični režimi, je poleg preostalega vseboval tudi poseben tip diskurza, pri katerem se je vsebina določenih ključnih pojmov diametralno razlikovala od tistega, kar je bila njihova dejanska vsebina. Šlo je za besednjak, ki je v mnogočem močno spominjal na to, kar je George Orwell v svojem romanu 1984, eni najbolj znanih upodobitev mračne totalitarne prihodnosti, poimenoval kot novorek.
Sistem, kakršen se je po drugi svetovni vojni vzpostavil na vzhodni strani železne zavese, je temeljil na logiki t. i. bratske pomoči, ki jo je Sovjetska zveza nudila zavezniškim državam. To je pomenilo, da je pomagala režimom ljudske demokracije, da se je upirala imperialističnim grožnjam, se pravi, da je vzdrževala oblastni monopol lokalnih partijskih elit; kar je vključevalo tudi vojaške posege v primerih, ko je ta monopol postal ogrožen – kot se je zgodilo na Madžarskem leta 1956 ali na Češkoslovaškem leta 1968. Doktrina bratske pomoči je bila torej instrument za vzdrževanje sovjetske politične in siceršnje hegemonije.
Današnja Rusija se je z nastopom vladavine Vladimirja Putina postavila v vlogo naslednice sovjetskega imperija. Temu primeren je tudi njen odnos do držav, ki jih ima za svoje vazale; kar se je povsem jasno izrazilo ob zdajšnji krizi v Ukrajini.
To državo so ruski voditelji pogosto označevali za bratsko. In takšno "pomoč" zdaj ponujajo domnevno ogroženemu ljudstvu. Predvsem številčni rusko govoreči manjšini, ki naj bi ji skrajni nacionalisti in fašisti, ki naj bi se z državnim udarom povzpeli na oblast, kratili pravice.
Prav to, se pravi fašizacija nasprotnikov, je še eden od recidivov realsocializma, kjer se je tiste, ki so nasprotovali režimu, kaj rado povezovalo s tozadevnimi idejami. Tudi zdaj ruska oblast in njej podvrženi mediji na veliko razlagajo o vzponu skrajne, profašistične desnice v Ukrajini, zoper katero je seveda treba ukrepati (in Rusija je seveda pripravljena na to).
Seveda tudi v tej državi obstajajo desni ekstremisti, katerih aktivnosti upravičeno predstavljajo razlog za skrb. Vendar je v Ukrajini skrajna desnica šibkejša kot v državi, katere voditelji opozarjajo nanjo – se pravi v Rusiji. Tu so napadi na ljudi drugih ras in veroizpovedi nekaj zelo pogostega – in neredko se končajo z zelo hudimi posledicami za žrtve, celo z njihovo smrtjo.
Kar je še posebej problematično, tovrstni ekstremizem ni samo stvar pouličnih nasilnežev. Ksenofobija in protisemitizem imata domicil v samih strukturah političnega esteblišmenta. Tako je nekdanji obrambni minister Igor Rodionov pred leti razlagal, kako judovska mafija deluje proti interesom ruske države in ruskega ljudstva. Ali pa poslanec in član odbora za varnostne zadeve ruske državne Dume Nikolaj Kurjanovič, ki je kar javno demonstriral uporabo nacističnega pozdrava. V tej luči deluje protifašizem Putinove vrhuške kot nekaj nadvse zlaganega; zgolj kot sredstvo za diskreditacijo zunanjega sovražnika.
Izkrivljanje realnosti je značilno tudi za naše domače častilce socializma. Tako je druščina treh političnih grupacij, ki so se pred kratkim povezale v Združeno levico, na svojem ustanovnem kongresu samo sebe predstavila kot branik zoper uničevalski neoliberalizem, ki naj bi bil odgovoren malodane za vse, kar je slabega v sodobnem svetu. Kot alternativo temu ponujajo nekakšen demokratični socializem. Saj smo, kot pravijo, na Slovenskem v socializmu tako ali tako živeli bolje (Empirični podatki tega ne potrjujejo, vendar potem toliko slabše zanje, mar ne?).
Imamo absurdno situacijo, ko se čez neoliberalizem udriha v deželi, ki nikdar v svoji zgodovini ni niti malo izkusila sistema, ki bi temeljil na principih liberalizma (kaj šele na njegovi neoinačici). Pač pa je na svoji koži občutila razne različice socializma. In tudi dandanes ima ureditev z močno prisotnimi ostanki te zapuščine: z močno vlogo države, izrazitim egalitarizmom (razlike v dohodnih so med najmanjšimi v Evropi, upoštevajoč kazalnike, kakršen je Ginijev koeficient) in predvsem močno nostalgijo po nekdanjem režimu. Naši revolucionarji se torej bojujejo proti nečemu, česar ni, in se zavzemajo za tisto, česar je v izobilju.
Manipulacija z dejstvi je redko sama sebi namen. Običajno za njo stojijo konkretni interesi, ki imajo malo ali nič skupnega z blagozvočnimi in visokoletečimi besedami. Tako gre Putinu in njegovim pod pretvezo bratske pomoči za ohranjanje dominacije nad državami iz soseščine. Našim ultralevičarjem pa boj za socialno pravičnost služi predvsem ohranjanju obsežnih in dobro založenih državnih jasli, pri katerih se napajajo. Podobnost med enimi in drugimi je zgolj namerna!
