Petek, 3. 12. 2021, 22.03
3 leta
Miha Mazzini: Umiranje v ilegali
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,32
40
Predstavljajte si bloke, postavljeni so v trikotnik, in dvorišče med njimi. Večer zgodnje jeseni je, okna so odprta in dvorišče se le počasi izprazni. Ko zavlada tišina, prične nekdo kašljati. Zateglo, neskončno, brez odmora, zveni, kot bi si trgal tkivo iz telesa. Doni po dvorišču in ne neha. Uro za uro, celo noč, do jutra.
Ko sem se ves omotičen spravljal na noge, sem lahko le pokomentiral: "Ta trenutek se prebivalci vseh treh blokov napravljajo, pozajtrkujejo, potem bodo pa hitro skočili na cepljenje proti covid-19."
Saj ne vem, ali so res, a kdor je zgolj poslušal celonočno kašljanje, karkoli mu je bilo že vzrok, bi zagotovo storil vse, da si zmanjša možnosti pristati na nesrečnikovem mestu.
Ko sem pogledal na Facebook, pa sem padel v razpravo, ali covid-19 obstaja.
Zakaj pred stoletjem, v zadnji veliki pandemiji, v njenem drugem letu nihče ni razpravljal, ali španska gripa obstaja ali ne?
Porečete: tisto je bila strašna bolezen, ne pa "gripca". Hm, za špansko gripo je v naših krajih umrlo šest tisoč ljudi (vir) in zdaj smo pri covid-19 že čez pet tisoč žrtev in ni še konec, a se nihče ne vznemirja pretirano.
Odstranitev iz družbe
Pri španski gripi so ljudje kašljali doma, večinoma tudi umirali in ležali na parah.
Stoletje kasneje je tisti kašljajoči nesrečnik čista izjema. Načeloma bi ga odpeljali z rešilcem in kašljal bi v bolnišnici, kjer ga nihče ne bi slišal, razen seveda zdravstvenega osebja. Če bi umrl, bi iz bolnišnice poklicali sorodnike in jih vprašali, ali ga želijo še videti, preden zategnejo vrečo. Lahko bi odklonili in naslednjič videli žaro na pokopališču.
Ne vem, kako je z vašimi možgani, a moji nikoli ne morejo povezati človeka, kot sem ga poznal, s tisto drobno posodico.
Če bi vsako noč že eno leto poslušali sosede, kako kašljajo, in jih hodili kropit, zelo dvomim, da bi razpravljali o obstoju virusa in se junačili s svojo nesmrtnostjo (preberite kolumno o tem). Lahko se je šopiriti, če nevarnosti in posledic ne vidiš na lastne oči.
Italija
Ko sem hodil po italijanskem mestu, me je v ozki ulici spreletelo, da sem obkrožen z osmrtnicami. Z vsake strani so me gledali obrazi, neskončna vrsta, nekateri zelo mladi (prebral sem rojstne datume in ugotovil, da sorodniki mnogih raje izberejo podobo iz mladih dni). Kupil sem časopis in v zadnjem delu so se nizale osmrtnice. V Bergamu, pravijo, so časopisi v najhujši krizi postali debelejši.
V Sloveniji so osmrtnice praktično izumrle, po zidovih jih itak nikoli nismo lepili, na oglasne deske pa smo jih nehali. Črnih zastav ne izobešamo več in na slovenskem delu Facebooka nihče ne umre. Vsi "odidejo v svetlobo", "odpotujejo za mavrico" ali se kvečjemu "poslovijo".
Bolezen in smrt smo odrinili v globoko nezavedno, veliko bolj kot drugi narodi.
Zakaj?
Zgodovina zahodnega sveta
V herojski dobi so junaki umirali javno, na bojnem polju, in če jih je smrt doletela v domači kadi, so še tam imeli družbo prijateljev, kot Sokrat. Srednji vek je morbiden s svojim vztrajanjem pri misli na konec. Eden od Holbeinovih ambasadorjev si za moto lasti "memento mori" in na mnogih podobah lobanja svari pred pretirano navezanostjo na življenje.
Prva sodobna smrt se zgodi konec devetnajstega stoletja, v mojstrovini Leva Tolstoja, ko umira Ivan Iljič. Zaprejo ga v sobo in vsi okoli njega se pretvarjajo, da se ne dogaja nič posebnega. Iljič trpi, ker mora sodelovati, a ne zmore poguma, da bi se jim uprl. Kot je živel, tako tudi umira: konformistično.
Bolezen in smrt tako postaneta nekaj, kar moramo početi na zato določenih mestih, čim bolj odmaknjenih od javnosti. Kot zapiše Geoffrey Gorer: "Zdaj obravnavamo smrt in žalovanje s čistunstvom, kot so pred stoletjem obravnavali spolnost [...] … (žalovanje) ne sme biti javno, in če že žalujemo, moramo to početi skrivaj, kot bi masturbirali." (knjiga Death, Grief, and Mourning, 1977).
Kaj je bolj brez sledi smrti in bolezni kot krom in steklo trgovskih središč? Zato sem dal junaku romana Kraj, kjer se izpolnijo vse vaše želje v usta te besede: "... in spreletelo me je, zakaj imam tako rad trgovske centre. Ker so večji od življenja. Tu ni starosti in smrti in ne bolnikov. Enkrat sem videl žensko, ki je padla in se držala za srce. Kako hitro so jo odnesli, v trgovskem centru ni imela kaj umirati! Tu so zdravi in mladi, tu je življenje, kot bi moralo biti, če bi svetu vladal dobri Bog."
Starci
Starka, ki se ustavi pred trgovino s kozmetiko, je živa priča, da dragi preparati ne delujejo. Starec, ki šepa mimo trgovine z ortopedskimi pripomočki, jih s tem postavlja na laž.
Osnovna ideja potrošništva je, da lahko vse kupimo. Starost in bolezen dokazujeta nasprotno, in ker pametnejši odneha, se morata umakniti.
Slovenija je v pandemiji dokazala, da res ni dežela za starce. V prvem valu pandemije jih je umrlo štiri tisoč in neopazno je šlo mimo.
Šokantno neopazno.
Odšli so brez imena. Poznamo imena žensk, ki sta umrli za posledicami cepljenja, a tisoči, ki so umrli za covid-19, so anonimni. Verjetno zgolj zato, ker so bili pač stari.
Ne moremo imeti največje kvadrature trgovskih centrov v Evropi, ne da bi potrošništvo postalo naša osnovna religija. In ker temelji na egoizmu, se za trenutek spomnite vseh superšportnikov in fitnes mojstrov, ki nenehoma trobijo o tem, da se natreniranih teles virus ne more dotakniti. Kdor ni vrhunsko natreniran, kdor ima kako šibkost, drobno napako, ta itak ni popoln in lahko crkne, ni ga škoda.
Covid-19 je sneg, ki nam je pokazal, da bivamo v deželi egoizma, pomešanega s kultom mladosti, perfekcionizma in gojenega na polju potrošništva.
NSi
Janez Cigler Kralj je minister, odgovoren za domove upokojencev in torej za vse, kar se je tam zgodilo. Ne, ni izrazil vsaj obžalovanja. Skupaj s svojo stranko NSi si je privoščil arogantni cinizem brez primere.
Vsa trupla niso bila niti še zakopana, ko je dal Slovenijo polepiti s plakati svoje podobe in napisom "Delamo – 3.900 dodatnih namestitev za starejše".
Koristi
Ta plakat bi moral biti škandal, ki bi spodnesel ministra in razbil stranko, a ni bil. Le zakaj ne?
Če so vsi tiho, morajo imeti koristi. Očitno velike, saj NSi pravkar napoveduje kar zmago na naslednjih volitvah (vir).
Kaj je stranka storila takega, da jo je z dna katapultiralo na vrh priljubljenosti?
Trajalo je, preden sem ugotovil, koliko mladih družin mi spotoma omeni, da so se preselile. Ali pa ravno renovirajo. Počasne pameti sem, zato sem se šele zdaj, končno, začudil – hej, stanovanja so postala neverjetno draga, od kod tolikim nenadoma novo prebivališče?
Začel sem spraševati in nekako s stisnjenimi ustnicami in spotoma, pogledom v stran, mi povedo, da je umrla babica in so podedovali.
Moja dežela
Očitno je to skrivnost uspeha na naslednjih volitvah. Državo smo začeli z izbrisom dela prebivalstva in po desetletjih smo napredovali do tega, da bomo del ljudi pač občasno prepustili smrti in bo za preživele vsega obilo.
V zgodovini so že obstajali običaji ubijanja starih in ekonomsko nekoristnih, spomnimo se le srbskega lapoda ali japonske ubasute.
Odličen razvojni model.
Čestitam!
Čakam novo verzijo NSi plakata: 3.900 starim nove postelje, 3.900 mladim nova stanovanja. Oziroma, na kratko: preživeli pobere vse. Slovenija je res kraj, kjer se uresničijo vse naše želje. Tudi najbolj moraste.
40