Mesta brez dreves so kot telesa brez duše

Kaj se dogaja?

Uradni razlogi so bolj ali manj enako neosebni. Drevesa je bilo treba podreti zato, ker se izvajajo taka ali drugačna prenovitvena dela, ali pa zato, ker so že tako stara, da postajajo nevarna, zaradi česar je bilo treba poskrbeti za njihov "odstrel".

Za nekatere lokacije, kjer so stala ta drevesa, občine zagotavljajo, da bodo posekana drevesa nadomestile, seveda z veliko mlajšimi in manjšimi sadikami, ki bodo potrebovala leta, lahko tudi desetletja in več, da bodo zrasla do odrasle višine. Kje drugje v zvezi s tem ostajajo bolj skrivnostni in nedorečeni.

Zato je na tem mestu več kot primerno vprašanje: kaj so in kaj v mestih pomenijo drevesa?

Mesta brez dreves so kot telesa brez duše Foto: Tina Deu

Skrivno življenje dreves

Lani so po vsem svetu (tudi pri nas) prevajali knjigo Skrivno življenje dreves, presenetljivo nemško uspešnico, v kateri nam je avtor Peter Wohlleben, dolgoletni gozdar, po lastnih opažanjih in znanstvenih dognanjih ponudil vpogled v zakulisno življenje takšnih ali drugačnih prebivalcev drevesnega kraljestva.

V knjigi, ki je mešanica eseja in doživete izpovedi, tako razkriva neznana dejstva iz življenja dreves; čeprav se drevesa nepoučenemu oziroma površnemu opazovalcu zdijo precej statična in pasivna, nam avtor učinkovito dokaže, da gre tudi pri njih v resnici za zelo dinamične in v drevesnih časovnih okvirih zelo burne življenjske procese.

Ti so pri drevesih polni medsebojne socialne podpore tako mladim kot starejšim drevesom, vnemajo se dolgotrajne bitke dreves proti zunanjim napadalcem z različnimi sredstvi, drevesa se učijo in napredujejo ob spopadanju z naravnimi nevarnostmi, na primer sušo … Vse to pa jih postavlja v veliko bolj razgibano in prijaznejšo življenjsko sliko, kot smo si mislili do zdaj.

Ko prebereš to knjigo, vsekakor težko primeš za krožno žago in zarežeš v deblo, ki te moti iz nejasnega razloga. Se tisti, ki so zadnje čase žagali mestna drevesa (ali pa to še nameravajo), sploh zavedajo, kaj počnejo? Da gre za žive organizme, ki živijo in (so)bivajo na veliko bolj kompleksen način, kot si morda predstavljamo v svojih najbolj živih sanjah?

Mislim, da ne.

Drevesa v mestu

Načrtovalci mestnih jeder, nekatera imajo že več stoletij, so se, takrat še veliko bolj povezani z naravo, vsekakor zavedali pomena drevesne in splošne rastlinske krajine sredi urbanih bivališč. Zato si poglejmo nekaj najbolj pozitivnih (in očitnih) učinkov dreves v mestu.

1. Čiščenje zraka; drevesa iz zraka vlečejo ogljikov dioksid ter ga bogatijo s kisikom, ki nastaja pri fotosintezi. To je samo najbolj očiten pozitiven učinek dreves in parkov v mestnih središčih. V času, ko se hočemo, tudi pod vplivom navodil iz Evropske unije, kot družba "razogljičiti", zaradi česar naj bi celo načeli biotop Mure ter tam postavljali hidroelektrarne, je vsekakor popolnoma nelogično, da ne rečem nespametno in škodljivo, da sekamo drevesa tam, kjer nastaja največ ogljikovega dioksida – sredi mest.

2. Hlajenje in vlaženje zraka; na območju parkov je v vročih dneh temperatura nižja za nekaj stopinj. V obdobju podnebnih sprememb, ko poletja postajajo vse bolj toplotno agresivna, so drevesa, skupaj z vodnjaki in fontanami, ene od redkih oaz, kjer je v mestu sploh še mogoče na prostem. To še posebej velja za starejše prebivalstvo, ki se ne more več na preprost način premakniti iz mesta neposredno v naravo.

3. Senca; drevesa ustvarjajo naravno senco, to sicer lahko dosegamo z uporabo umetnih senčil, z velikimi "marelami" in drugim. A to seveda nima zgoraj omenjenih osvežujočih učinkov. Sedeti poleti pod senčniki je tako čisto nekaj drugega kot sedeti pod drevesi; pod platnom hitro začutimo učinek vlažne zatohlosti, poleg tega pa tudi sonce (in vročina) veliko intenzivneje "prebija" skozi.

4. Neposredni učinek zelene krajine; ta pomirja in, kot kažejo tudi znanstvene raziskave (objavljene tudi v knjigah, na primer The Nature Fix, ki bo v slovenskem prevodu izšla drugo leto), neposredno zdravi ter blagodejno vpliva na naše počutje, bivanje in ustvarjalnost. Tudi zaradi tega je seveda smiselno na takih zaprtih urbanih objektih, kot so šole, vrtci in bolnišnice, nasaditi čim več zelenja.

Samo mimogrede: v obdobju, ko se vse več ljudem zaradi nenehnega gledanja v računalniške zaslone slabša vid, okulisti priporočajo, da vsakih nekaj minut pogledamo stran od zaslona, v daljavo, najbolje kam v zeleno, med drevesa, da se oči spočijejo.

5. Socialni učinki dreves in parkov; rekel bom samo tole: pod lipami smo Slovenci nekdaj reševali tudi svoje spore.

Sekanje dreves v mestih in urbanih naseljih ima tako mnogotere negativne učinke.

Starost dreves kot argument za sekanje

Drevesa iz zraka vlečejo ogljikov dioksid ter ga bogatijo s kisikom, ki nastaja pri fotosintezi. To je samo najbolj očiten pozitiven učinek dreves in parkov v mestnih središčih. Foto: Tina Deu Ah, nehajte no! Kdor opleta s tem, da bi morali drevesa po nekaj desetletjih njihove rasti in bivanja podreti zaradi tega, ker so stara, o tem razmišlja izrazito v človeškem časovnem okviru in, po domače rečeno, farba ljudi z neustreznimi argumenti.

Če so drevesa ustrezno vzdrževana in obrezovana, sta njihova življenje in obstajanje, če jih seveda ne napade kaka bolezen, v kontekstu dolžine človekovega bivanja praktično neskončna. Poglejmo samo življenjsko dobo dveh osnovnih listnatih dreves, ki rasteta v Sloveniji in ju pogosto srečamo tudi v mestih in na ulicah.

1. Lipa zraste do 40 metrov v višino in do tri metre v debelino, skorja je sivkasto-rjave barve z navpičnimi brazdami, listi so pecljati in srčasti, cvet pa je rumenkasto-zelene barve. Lipa cveti v juniju, razmnožuje se s semeni, plodovi so majhni krilati oreški s pecljem, čas plodenja pa je v avgustu. Življenjska doba: do 800 let!

2. Javor je listopadno drevo, ki zrase do višine 40 metrov, v debelino pa do dva metra. Njegova skorja je siva in gladka, pri starejših razpoka na široke luskaste plošče. Javorjevi listi so krpasti, z narezanim robom, cvetovi pa so drobni, zeleno rumeni in združeni v viseča grozdasta socvetja. Cveti v maju, razmnožuje se s semeni, krilatemu plodu javora pa pravijo tudi pokovec. Njegova življenjska doba: do 500 let!

Prenova in vzdrževanje kot argument za sekanje dreves

Tudi ta argument ne zdrži! Vsaj zmeraj ne. Seveda, najlaže je posekati drevesa, če se bo pod njimi nekaj delalo, po koncu del pa nasaditi nova, manjša, mlajša. To je vsekakor tudi najceneje. Tudi obrezovanje in vzdrževanje dreves ni poceni – če na istem mestu postaviš beton ali kaj podobnega, si se znebil kar nekaj stroškov.

A vendar obstajajo tudi primeri dobre prakse. Ko so na primer v Ljubljani za potrebe garažne hiše spodkopali skoraj ves Kongresni trg, so drevesa nad njim ohranili in so ta radikalen poseg (večinoma) preživela nepoškodovana. Torej je mogoče, če se hoče.

Očitno se marsikje noče.

Nepopravljivost škode

Nekontrolirano in lahkomiselno sekanje dreves, ki so se ga (kljub številnim nasprotujočim pobudam in peticijam) lotile mestne oblasti po Sloveniji v zadnjem mesecu in tudi že poprej, imajo lahko v resnici nepopravljivo škodo, še posebej v okviru povsem začasne sestave mestnih svetov in tamkajšnjih županov. Neznosna lahkost, s katero odobrijo in se lotijo posekavanja, samo kaže, da ne razumejo, da so zasedbe njihovih funkcij v kontekstu življenjske dobe dreves nekaj res kratkotrajnega, saj marsikoga prihodnje leto, ko bodo tudi občinske volitve, ne bo več.

Kaj pa bo potem? Zdajšnji župani in svetniki bodo odšli, za seboj pa so ali bodo – kar zadeva marsikje nerazumnega sekanja mestnih dreves – pustili nepopravljivo škodo, ki se bo zarasla šele ob naslednji človeški generaciji.

Seveda, najlaže je posekati drevesa, če se bo pod njimi nekaj delalo, po koncu del pa nasaditi nova, manjša, mlajša. To je vsekakor tudi najceneje. Foto: Bojan Puhek

Kaj narediti?

Na površinah, ki jih natančno upravlja in nadzoruje mesto, je težko narediti kaj učinkovitega. Za začetek bi morda prebivalci morali zahtevati jasna pojasnila v zvezi z nadaljnjimi načrti posekavanja, pri tem pa je nujno tudi angažirati stroko, od gozdarjev in biologov do krajinarjev (ki so bili pri teh mestnih posekih v medijih le redko povabljeni k besedi), da še ta kaj pove o pomembnosti dreves in grmovja v mestih.

Kaj pa drugod, kjer mestne oblastne lovke niso tako opazne? Morda bi bilo dobro v roke vzeti monumentalno alegorično knjigo Mož, ki je sadil drevesa, ki jo je že pred leti napisal Francoz Jean Giono, ter narediti podobno, kot je desetletja počel Elzéard Bouffier, francoski pastir in izmišljeni glavni junak knjige (ki ga je avtor sicer zmodeliral po svojem očetu). Kaj je počel Bouffier?

Vsak večer je odbral sto lepih želodov, jih namočil v vodo, potem pa naslednji dan z železnim drogom, s katerim je hodil po francoski deželi, v zemljo naredil luknje ter v vsako skrbno položil želod. Bouffier je sadil hraste.

Mi pa morda lahko – kot je na primer naredil resnični brazilski fotograf Sebastião Salgado, ki je pred leti obnovil del goščave ob Atlantiku in jo spremenil v rezervat – posadimo kaj drugega.

Mesta brez dreves so namreč kot telesa brez duše.